Mala She

Rojstni dan

Letos so me pasje obveznosti odpeljala konec septembra na Nizozemsko. Tako sem svoj rojstni dan preživela v najboljši družbi na Dam square v občudovanju umetnikov, takšnih in drugačnih, v bežanju pred divjimi kolesarji in v uživanju v Van Gogh-ovih slikah.

http://www.youtube.com/watch?v=XemweIAvi8Q&feature=email

Martinov vikend

Že nekako tradicionalno so na Martinov vikend v Gorici izpiti reševalnih psov- iskanje pogrešanih v naravi. Zadnje dve leti izpiti dobesedno potekajo cel vikend. Za naše društvo je le malo več dela, posebno ker vsi hočejo, da bi vse bilo več kot popolno. Merjena delovišča se lotimo z metrom, gps, merimo s koraki in označevanje more biti do pikice natančno. V kakšno natančnost bodo postavljene deteširne mizice, niti ne govorimo. Poligon je tako označen, da se potem še cel mesec vidi, kateri psi so opravljali izpit pri nas. Topli obrok more biti priskrbljen v takem številu, da če pride z vsakim kandidatom cela družina, le ta ne bo lačna. In v vsem tem vsak posebej uživa. Vzdušje je več kot dobro. Lepo je videti toliko nasmejanih in sproščenih obrazov in to kljub doseženim rezultatom.
Letošnji Martinov vikend ima pa za nas, prav posebno uspešno vrednost. V Gorici smo pridobili pet novih izpitov. IRP-R/1, IRP-R/2, 2x IRP-PO/1 in en pred izpit.
Pa se je le premaknilo naprej! :)

Finska

IRO izpiti na Finskem so bila ponovljena želja, ki se je uresničila. Znova in znova me navdušujejo ljudje in narava na Finskem. Umirjenost, poštenost, nasmejanost in tisto zaupanje v ljudi, ki je pri nas že dolgo od tega nekam zbledelo.
Lani sem spoznala Helsinke in umirjenost velikega mesta. Zabava na prostem v stilu metalike in pitje kave v centru mesta, ki je tako tih, da se z lahkoto pogovarjaš s sosedom.
Letos malo severneje v Kuopio. Prijetno mestece, veliko jezer okoli in okoli, tako da skoraj deluje da si na otoku. Nekako zaporedje je jezero, gozd, jezero pa malo gozda pa ena hiša, pa jezero, gozd .... Umirjenost in zadovoljstvo ljudi. Res mi je všeč in lepo. Vse to ti nekako nariše nasmeh na lica, ki v vsej tej spokojnosti ne more izginiti.



Nameščeni smo bili v Spa hotelu, kjer je seveda bilo 100 savn. Poleg tega pa vsak večer ples ali koncerti, pa na karaoke ne smem pozabiti. Hiiihihihihih....
O tem se ne sme na glas govoriti pššššššššššššš.
Ljudje uživajo in jaz sem uživala z njimi.
Sojenje iskanja pogrešanih so mi popestrile borovnice, s katerimi sem se sladkala cel dan in posledica so bila vijolična ustnica. Kasneje sem ugotovila, zakaj so se mi vsi tako prijetno nasmihali.



Po končanih izpitih so nas povabili še na ogled mesta in na njihovo specialiteto Kalakuka, ki je meso, ribe zapečene v kruh. Zanimivega okusa in zelo okusno.
Let do Helsinkov je bil polen turbulenc in na trenutke sem resno mislila da bom na Finskem tudi ( prav zares) ostala.
Vsekakor pa moram prav vsem reči KIITOS in upam da se kmalu spet vidimo na Finskem!

Letališče

V zadnjem letu sem bila pogosto "gost" našega brniškega letališča. Na letališču se ti ponavadi vsaj eno uro prav nikamor ne mudi in prekleto dovolj časa imaš, da opazuješ ljudi. Ker me ne prijaznost pošteno moti, sem pod drobnogled vzela naše letališke delavce. V upanju, da so samo do mene zdolgočaseni in osorni.
Dekleta na check in okencu se držijo kot da bi več let jedle najbolj kisla jabolka. Ko jim postaviš kakšno za mene smiselno vprašanje, te pogleda kot da si največji butec na svetu. Nekaj ti zamomlja v obraz in njihov pogled je v trenutku preusmerjen drugam, najraje v klepet s sodelavko. Samo ne si jo drznit še kaj vprašati ali prositi. Pogledi ubijajo!
Svojevrsten fenomen so kontrolorji oseb in osebne prtljage. Veliko srečo imaš če ti je že v naprej znan postopek, če ne zopet izpadeš idiot. S sorovim obrazom in ostrim glasom te sprašujejo če imaš s seboj osebni računalnik in kaj za vraga čakaš da ga nisi še odprl. Najhuje pa je da čez brniško kontrolo prineseš vraga in pol in te potem na drugih letališčih ( povezovalni leti) gledajo kot da si padel z lune, ker imaš s seboj pol litra vode, švicarski nož, škarjice,.... Nato razmišljaš od kdaj se vse to valje že po nahrbtniku in kako to, da na Brniku tega niso opazili?!
Ker ti ostaja kar precej časa se sprehodiš po letališki trgovini. Bolje je da nič ne kupiš, ker s tem zmotiš prodajalko ki ravno bere žepno knjigo, ki jo je vzela iz prodajalne police. Žepne knjige v letališki ( brniški) prodajalni iz gledajo kot da bi jih krave prežvečile. Verjetno ker jih vsi delavci prej preberejo, preden jih položijo na prodajno polico?
In tako komaj čakam vstop na letalo. Še malo zamorjene kontrole in ponavadi prijeten nasmeh stevardese, ki ima neverjetno vrednost.
Ob vsem tem mi zmeraj brenči v glavi turistični slogan Slovenije: " Turizem smo ljudje!"
Kaj so s tem mislili?

September

Letošnji je naporno pohajaški. Objave sledijo po vrsti. Obljubim!
Pa konec leta se bliža in počasi res vse postaja svetlejše in uspešnejše.... Počasi gre krivulja na vzgor!

Pozdrav poletju

Letni tabor je znak konca poletnega "lenarjenja" in prijetna dobrodošlica pestri reševalski jeseni.
Je pa tudi znak, da si morem utrgati kakšen teden, da grem na tisti pravi dopust. Prav veliko počitka sebi in mojim psom ( dvojine še zmeraj ne znam uporabljati), to poletje nisem privoščila. Mala She zahteva popolno pozornost, če ne je škoda ne popravljiva. Car je pač CAR in si ob ne delu privošči dobesedno vse.
Letošnje sestavljanje po svetovnem prvenstvu ni bilo samo zdravstveno, ampak se je tudi v moji glavi ker nekaj stvari korenito spremenilo.
Napake sem začela dojemati na drugačen način in se jih po novem veselim, ker so nov izziv in novo zadovoljstvo. Predvsem pa tisti ? in ta prinese dodatni ? in možgani tuhtajo in znanje se širi. Seveda vse skupaj prinese izčrpanost in tista maratonska spanje in glavoboli, ki pripomorejo da iskrica preskoči in ustvari novo idejo za reševanje problemov.
Letošnji konec poletja ima tudi drugačen pomen. Bližje smo zimi, koncu leta in še zmeraj verjamem v to " da po novem letu vse boljše bo"

Sestavljanje

Car je na počitku in na rehabilitaciji tace in želodca. Nekako se ne sestaviva skupaj. Dobila sem namig naj sestavim prvo sebe, da bom lahko sestavila psa, da me le on rešuje mojih nevšečnosti in jih vleče na sebe. Sigurno je delček resnice na tem!?!
Verjetno bom postala vandrovček! V tem trenutku se mi to zdi najboljša rešitev......

Odisejada- Kako najti Slovenijo

Pot iz Romunije je za našo ekipo, bila nekaj posebnega. Uspelo se nam je izogniti vsem velikim cestnim luknjam, ki smo jih srečevali, ko smo prihajali v Romunijo. Ampak tukaj imamo sedaj drugi rekord v 15-ih urah smo opravili 500km v pravo smer in 300km nazaj na vzhod. Samo ciganka ve, kje bi končali če ne bi bilo sončnega vzhoda in Urške, ki je ugotovila da vožnja proti vzhajajočem soncu pelje v napačno smer. Kaj se je dogajalo ne vem. Spomnim se samo tega, da so od mene zahtevali potni list, ker bomo ravnokar prišli na mejo in ko sem se čez nekaj ur zbudila meje še zmeraj nismo srečali. Polna luna v deželi Drakule ima pač svojo moč.
Kljub kislemu vonju ki smo ga oddajali, pošteni lakoti in naveličanosti vožnje, smo najdli tudi zabavo v vsem skupaj. Posebno se je med odmori spanja za zabavo potrudil Tomi, ki je naglas ustvarjal načrte za svoj seminar.
Sms-i so vztrajno prihajali z vprašanji, če smo že doma. Odisejada je trajala 30 ur. In ob sms ki sem ga poslala Y., da smo prispeli v Slovenijo sem nazaj dobila tale odgovor:"Congratulations you´ve reached SLO! Drive cerefully.

Romunija- Tekmovalni del

Tokrat sva na tekmovanje prišla nekako brez občutkov in pričakovanj. Car s poškodovano in zašito nogo, jaz moralno čisto na tleh. Malo se mi je nasmehnilo srce, ob kataloški številki 28 in izžrebani 9. Je moj rojstni datum, le moja srečna številka. Pogled na razpored dela, je bil pa še toliko bolj ugoden. Naslednji dan sva imela iskanje ob 14-ih. Zavedam se da bo vroče, ampak vem da za Carja ne bo to prevelik problem. Naslednje jutro si grem ogledati ruševino ( kolikor se je le dalo) in si zamislim določeno taktiko. Pri tem upoštevam vse tiste napakice Carja in taktiziram da bi jih vsaj delno prikrila. Povijem poškodovano taco in točno ob 14- ih začneva. Nasmeh sodnika, zanimivi zvoki iz zvočnikov ( motenje) in start. V prvi minuti je Carko prevzel svojo taktiko in pokazal vsem tudi delček svojih muh, ob najdbi prvega markerja in točke so veselo odšle. Pošljem ga v hišo in ravno ko lahko pristopim do vrat se iz zvočnikov zasliši zvok rac in seveda je bilo potrebno pogledati kaj se zunaj dogaja. Zopet stopim na štartno pozicijo in v miru čakam, da se Car prepriča da zunaj ni rac. Časa je bilo še na pretek, večji problem je bila vročina ki je bolj ubijala mene kot Carja ( 31°, vlaga 95%). Zopet ga pošljem v hišo in kmalu zaslišim ne prepričljiv lajež. Pristopim do vrat in zagledam Carja kako se vzpenja da bi bolje lociral vonj. Po nekaj minutah le prijavim najdbo in ko stopim v prostor, Car preneha z nakazovanjem v višino se obrne za 180 stopinj in začne nakazovati in kopati v tla. Še en marker in sva zmagala. Vztrajam v hiši, saj je vročina zunaj prehuda in čez minuto zaslišim intenziven lajež. To je to. Pridem v drugi del hiše in na peči zagledam nasmejanega markerja. Bravo Car. Lepo si to speljal. Zaslužila sva si 165 točk in najboljše iskanje dneva. ( en dan sva pa le bila najboljša).
V petek zjutraj kraljevska disciplina - poslušnost. Ura je bila idealna. Vstanem ob 6-ih si vzamem dovolj časa, ker vem da me bodo zadnje minute požrle in greva. Car me veselo spremlja, navdušen nad tem da bova delala. Izžrebava vrstni red vaj in ko prideva na star se sodnik in pomožni sodnik ne moreta odločiti kaj sem izžrebala. Na štartni poziciji čakam 2 minuti. Živci delujejo. Končno se odločita in prva vaja prinos aporta. Takoj se mi maščuje to da nisem povila tace. Z aportom Car pri šepa k meni po treh tacah. Prebledim, pogledam če je kaj hujšega in nadaljujeva z delom. Še nekajkrat Car pošteno za šepa. Vseeno nabereva 39 točk.
Še ovire in vsega bo konec. V soboto začneva z ovirami ob 8.24 uri. Tokrat ne ponovim napake in povijem Carju taco. Suvereno delava, vse do tunela. V tunelu se Car z povojem zatakne in vaja opravljena z 0 točkami. Da mi je padla koncentracija ugotovim na deteširanju, ko moje usmerjenje pri zadnji mizici popolnoma odpove. še napaka pri prenosu in izkupiček 38 točk. Kvalifikacija je! Manjka pa občutek zadovoljstva!
Ob pijači začnem traumirat, da nisem od lani nič napredovala. No po nekaj urah razmisleka in hladnem tušu, ugotovim da sem popolna kokoš. Če ne bi nič napredovala, bi z vsemi poškodbami letos pošteno rila po tleh. Bravo Carko!
Vse skupaj naj bi se končalo na podelitvi, ki sva jo midva pričakala v veterinarski ambulanti. Celodnevno bruhanje Carja in skrb selektorja Markota naju je namesto na podelitev pripeljalo v Romunsko veterinarsko ambulanto. Velika profesionalnost veterinarja. Kompletni pregled psa in ultrazvok želodca ni prinesel končne diagnoze. Diagnozo smo postavili po Odisejadi in se imenuje - Kužni kašelj. Ali drugače povedano bruhalno- kužni kašelj.
Sedaj počivava doma zdraviva taco in kašelj in se crkljava.

Reševalni psi- Romunija

Tole pišem direktno iz Romunije. Opisala bom našo pestro pot. Trajala je 23 ur. Do Romunije je bila pot povsem nekaj običajnega. Pestrost se je začela že pri prestopu meje. Kupovanje vinjete ( zakaj že?) in popizdevanje voznika avtobusa je bili samo uvod v Romunsko dogodivščino. Malo avtoceste, potem pa cestni rave parti. Luknja pri luknji, jame, strašni cestni prepadi in semaforji, tisti delovni. Garminka je pogumno napisala, da je naš prihod predviden ob 2-eh zjutraj. Šala mala!
Ob enajstih nas ustavijo policisti in nas hočejo prepričati da smo prevozili dvojno črto. Po borbi in malo igranja da jih ne razumemo, smo se zmenili za ceno 200 lei-ov ( 50 €), kar smo mi pridno preračunali v 10€. Ker je policist kar lepo govoril srbsko, se je sprenevedanje kmalu končalo. Po vprašanju kam smo namenjeni in našem odgovori da smo hoteli na kavo, nas je policist prijazno povabil da naj gremo za njim, da nas on pelje na dobro kavo. In smo šli! Po temnih ulicah. V kombiju se je razvila že prava panika. Zanimivo kako nam je strah spodbudil tisto najbolj temno domišljijo. Koga vse smo hoteli poklicati....., tudi dedi je bil vmes! Smo srečno prišli do črpalke in na kavo. Manjše neškodljive laži, da je G policaj so nas pripeljali do prijetnega klepeta. Pripomogli so cirkuški psi in zadnje kvizko vprašanje: " Koliko stane pištola v Sloveniji?" samo spogledali smo se, pobrali dokumente in iz 50€ smo prišli na ceno kazni ena kava.
Popestritev dolge ravne poti in velika dobava smeha.
v Craiovo smo prispeli ob 6-ih zjutraj. Garmin ne zna več računati. Verjetno ne vidi kako kvalitetna je cesta in da je potovalna hitrost max 30/uro. Dobra rešitev za umiritev hitrosti na naših cestah.

Pofočkana

Zadeta? No, dobesedno sem bila zadeta pred leti in to z pravim metkom. V podrobnosti se ne bom spuščala, ker se enostavno nočem.
Drugače sem pa kar stalno malo zadeta. Zadnje čase malo manj intenzivno, ampak se prav tako pojavlja.

Zdravilni čvek

Doživela sem ga danes. Trajal je približno pet ur in bil je poln vseh tistih stvari, ki sem jih nujno potrebovala. Nasmejano kačji! Hvala!!!! Kar pošteno je spihal oblake nad mano in pregnal tisti občutek...... In dočakala sem tisti SREČNO in tekmujte še za naju.
V družbi 20 tačk sem se odlično počutila. Škoda ker ne more vse to z nama, naslednji teden.....

Nočni zvoki

Preveč spanja, lahko povzroči nekaj nočnih težav. Predvsem tistih, ki se imenujejo nespečnost. To je zame velika redkost, ampak se zgodi. Ker mi je bilo že prekleto dolgčas, sem začela poslušati nočno - jutranje zvoke.
Žabe so imel cel koncert, v ozadju pa je tiho šepetal rahel dež. Za trenutek je vse potihnilo (verjetno je bil odmor), nato so koncert prevzeli ptiči. V določenih delih se jim je sem pa tja pridružil žabji reg. Verjetno žabe niso mogle slediti petju ptic in so se vljudno odmaknile v tišino. Pesem ptic je bila vse glasnejša in delovalo je kot da hočejo s svojim petjem privabiti sonce na plan.
Res je sonce že pošteno pri kukalo v nov dan, kar je posledično pomenilo, da smo se tudi ljudje začeli prebujati. Vsak avtomobilski hrup je ugasnil petje ene ptice. Ob množičnem odhodu avtomobilov na službeno parkirišče so ptice končale svoj jutranji koncert. Žabe so pa le še dodale kašen rega, rega... in začel se je nov dan, nov zvok.

1 miljon vprašanj

Ko mi gre vse narobe se zmeraj sprašujem:"Zakaj je to dobro?" Mogoče bom kdaj zvedela, zakaj po določenem trudu pride poškodba in ne moreš preveriti če si se dovolj trudil. Bi opravila test? Mogoče je pa poškodba prišla zaradi prevelikega strahu, da tega ne bom zmogla? Sem jo sama priklicala?
Kaj pa psička? Zakaj je ona dobila bule? So jo preveč slikali in je moja vraževernost prišla na plan?
Kaj sem pa tukaj narobe mislila?
Zakaj vse te preizkušnje? Ali morem postati še malo bolj trdna?
Mogoče je to kazen? Ali je to nekaj dobrega, kar me varuje pred slabšim? Čas da se malo umirim? Zakaj že?
Mogoče pa je čas še za kaj drugega...? Mogoče? Ali pa samo skok v kaj boljšega? Mogoče bodo pa določene stvari dobile svojo vrednost? Stvari, ki so mi bile do danes samoumevne.

Izpiti - Ukrajina

Otvoritvena ceremonija z govorom, vojaško pleh muziko, vodniki pa so prikorakali na stadionu v taktu koračnice in komande polkovnika.


Navodila vodnikom, ki delajo v centru s psi o nevarnosti pasje sline. Velika nevarnost je sploh če te poliže pes po obrazu.



Na vsaki prireditvi je zagotovljena zdravstvena oskrba.

Ukrajina- Romny

Včasih ne veš kaj te čaka. Čeprav sem bila delno pripravljena na malo drugačen svet, me je vse skupaj precej presenetilo.
Pasport kontrola in gužva in zmeda na prevzemu prtljage na letališču je bil samo uvod v vse skupaj.
Začelo se je s pretiranem moškim kavalirstvom. Sledilo je realno srečanje z revščino in ogromnimi standardnimi razlikami.
Romny kjer je bil naš končni cilj, je 250 km oddaljen od Kijeva, v smeri proti ruski meji. Ceste so ena sama velika jama in s tem vožnja prava poskakujoča muka.

Pogled v okolico me je iz minuto v minuto bolj žalostil.
V hotelu novo presenečenje, ker soba po mnenju organizatorja, ki sta jo dobila Andreas in Jaroslav ni bila dovolj dobra zame, sem jaz dobila pravi kraljevski apartma.
Ogled iskalnih področji in srečanje z vso organizacijsko strukturo je pokazalo še eno kavalirstvu v duhu vodke in z začetkom moškega teženja.
Ker se je moja pot začela ob petih zjutraj in na letalih prehranjevanje ni bog ve kaj, me je lakota že pošteno mučila. Odhod v restavracijo in spoznanje še z eno strani revščine. Velikost obrokov je bila v velikosti 1/4 naših. OK jutri je nov dan.
Zjutraj skok v trgovino. Trgovina polno naložena z osmimi izdelki in jaz sem prišla ven praznih rok.
Organizator postreže z jutranjo kavo in s sendviči. Prvi grižljaj zaustavi našo prebavo.
Začnemo z delom in s kasneje najpogostejšo besedo, ob srečanju z težavami in neorganiziranostjo " Nema problema".
Avstrijskemu kolegu se je že pošteno mešalo. V nedeljo pa je že z veseljem ponavlja Nema problema.
Odmor za kosilo in zopet srečanje z lakoto. Juha z koščkom krompirja in par koščki zelenjave in pusta ajdova kaša. Kruh je bil prijetna dobrodošlica. Vonj vodke in pijani moški so nas spremljali cel dan.
Zvečer ko sem se zaklenila v sobo sem si pošteno zaželela, da bi se zbudila v moji Sloveniji.
Sobota popoldne smo imeli nekaj časa da si ogledamo mestece malo bolj od blizu. V spominu je sivina in žalost ljudi. V okolici ogromno zapuščenih psov. Ljudje v vedru na ulici prodajajo krompir, sončnična semena in mleko.
Avtobusi in vozni park sta nekaj posebnega.


Policijski vozni park.

Andreas se ves čas sprašuje kako je lahko taka revščina pri vseh obdelanih poljih? Ne znamo mu razložiti sistema zadrug in kolhozov. Pač za njega še malo bolj drugačen svet, kot za mene.
V nedeljo pot domov in že v Kijevem pridemo v svet velikih razlik. Na eni strani luksuzni avtomobili, drugje sama lakota in vonj po vodki.
Saj vem da so razlike povsod, ampak tako hudo pa le upam da ni?!?
O psih in izpitih pa drugič.

Blatenje

Ko imaš že vsega čez glavo, ti paše odklop. Čas je da izkoristim obljubljen ogled Predjame. Toliko časa že govorimo o tem, da bi bil čas. Zmenjeno! V petek ob 17-ih pred Predjamskim gradom.
Navodila so bila taka:" Vzemi čim slabši kombinezon, pa škornje al pa čevlje ki ti jih ni škoda, pa termo perilo, pa gate za preobleč in na brisačo ne pozabi." Prav! Nič nenavadnega. Pejmo!
Štirje jamarji in dve kači.
Veliko besed, ustrahovanj, zafrkancije in odločitev je zahodni rov.
Padec še preden sem stopila v jamo je bil povod za vso (pretirano) previdnost, ki se je na žalost kasneje izkazala, da ni tako nedolžna.
Blatne drsalnice, mrzla jamska kopel in predvsem BLATO je bil dober povod za smeh. Prva resna ovira je v moji glavi postavljala dvom o tem da bi šla naprej in padla je odločitev " Se ne čutim, grem nazaj!" To je seveda potegnilo za sabo pol ekipe. Drugi so nadaljevali. Mi pa ne da bi šli ven iz jame, smo z veseljem šli pogledati še vzhodni rov. Blatili smo se do kolen. Kmalu sem izgubila čevelj. Sledila je peščena plaža, ki je bila na žalost kar nasmetena ( smeti prihajajo z vodo iz zunanjega sveta) in nato plazenje čez ožje dele jame, plazenje čez kamenje vse do sifona. Našla sem celo tisto luknjo, v katero bi se včasih tako rada skrila za kakšen teden ali mesec.
Po isti poti nazaj in nasproti nam pride drugi (rahlo pomanjkljiv) del ekipe. Brez preizkusa orientacije v jami ni šlo.



David nas je slikal, za sliko pa je poskrbel Simon.

Res je, da sem se srečala z veliko lastnimi strahci. Kljub vsemu more biti blato smejalno - zdravilno. Nasmeha in zadovoljstva ni in ni zmanjkalo......,......

Ekipa

Zgleda da je pred nami gora in ne prepad. Začeli smo se vzpenjati in z zahtevnim izzivom pokazali da smo ekipa in da zmoremo. Dobili smo nov zagon, novo potrditev da smo eno.
Baterije smo dokončno spraznili, da jih lahko znova popolnoma napolnimo za drugačne izzive. Izzive po imenu izpiti. V juniju je nov preizkus ?!


Še vedno so solisti. Ampak mislim, da me ne ganejo več tako. Bodo sami odsolirali.

Vnovič in zopet in znova

Včeraj sem dobila vprašanje: " Kdaj boš kaj napisala na blog?" Verjetno takrat ko se mi bodo misli uredili.
Nekako sem razočarana sama s seboj. Nisem izpeljala do konca tako kot bi mogla. Prehitro sem dala možganom in telesu znak da je konec in da je čas za počitek. To bi lahko popravila. In nekoč tudi bom. Še zmeraj se držim besed ki jih je napisal Tone Pavček :

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

In poskusila bom znova, da bom prišla do pravega kova....,....

Tara in Mateja

Trma, prilagodljivost, sikanje, renčanje in kar je najvažnejše VZTRAJNOST. Obe sta take. REŠEVALKE z vsem srcem!
Njuno delo spremljam od vsega začetka in če bi vsi bili tako vztrajni, bi lahko premikali gore.
Vsakemu ki začne obupavati nad morebitnim neuspehom, povem zgodbico o Tari in Mateji in vsi dobijo nov zagon za delo.
Včeraj je Tara zaključila tekmovalno sezono. Capa bo vse skupaj nadaljevala!

Še nekdo

She!
Prišla je točno leto dni po tistem ko je Grom odšel. Mogoče bo pa imela delček njegove veličine?
Včeraj se je Grega trudil da bi jo ujel v fotografski objektiv.

Prijatelja

Tokrat sva ga našla v Žatcu- Češka. Prijatelj po velikosti in profesiji. Imena si sicer nisva zapomnila ( nekaj na B). Prihaja pa iz Madžarske.




Fotografijo je šklocnila Jasna. Hvala! Meni je pa kar malo odleglo, ko sem spoznala še eno labradorsko kamelo.

Priprave

Vedno se sprašujem, zakaj se v določenem trenutku odločim, da si nakopam še malo več vsega na glavo. Verjetno zaradi tistega zmagoslavnega občutka na koncu, da nam je zopet nekaj uspelo.
Upam, da bo tudi tokrat tako.
V tem trenutku težavicam ni videti konca.

M"c

Ni, ga več. Danes zjutraj je šel na drugi svet........... .

Razlaga

KAČE!
To pač moram napisati, da bodo začeli razumeti kaj pomeni biti kača. To definitivno ni nič slabega. To je ženska svojim trdnim razmišljanjem, ki se redno brije po jeziku, se vedno nekako splazi iz problemov, ima mrzle roke in noge in se najraje greje v kakšen toplem objemu. Velikokrat zna poiskati vir energije v stvareh, ki se ostalim zdijo brez pomenske. Njihovo sikanje je v prvem trenutku boleče, kasneje marsikdo ugotovi, da ima sik pomemben pozitiven pomen.Svoboda in uveljavljanje samovolje ji veliko pomeni. Golazen in mrčes ji ne pride do živega ( ta jo ponavadi kritizira). Levi se ko doseže svoj zastavljeni cilj, saj ji takrat koža postane premajhna za nove, višje cilje. Dosežki ji dajajo mladostni videz. Zelo pomembno je da ima svoj koš v katerem se počuti prijetno in varno. Če jo znaš pravilno udomačiti, nikoli ne postane udav.
Udav zna stisniti svojega partnerja tako, da mu onemogoči svobodno dihanje. Ponavadi teži po telefonu in še kje drugje, stiska in stiska, dokler ne doseže svojega cilja. Ta cilj ponavadi pripelje v nezadovoljstvo in kasneje v propad.

Pozdrav zimi

V nedeljo zjutraj sem sprejela odločitev, da je pancarjev za to leto več kot dovolj. Konec, prišla je pomlad in zimska oprema mora iti na zaslužen počitek.
Snega je res še za nekaj mesecev, ampak jaz ga imam za letos dovolj. Se bom kar na svojem koncu držala in uživala v pomladi.
Lavinski tečaj na Vršiču je zame, tisti zadnji zimski užitek. Zaključek zime s prijetnim druženjem. Z nami uživajo naši psi, ki si domišljajo, da smo prav na koncu še nekoga le pustili na plazišču. Ker se psi in njihovi smrčki ne motijo, je treba to resno preveriti.

Res smo nekaj pustili. To je tisti občutek utrujenosti in zadovoljstva, delček spomina, ki ga bomo vsa naslednja leta obujali in nam bo znova in znova prinesel nasmešek na obraz.

Fizika

...moj večni problem. Nagaja mi predvsem zato, ker mi ne dovoljuje da bi bila na dveh, včasih tudi treh krajih hkrati. Temu sledijo vse možne kombinacije in načrti kje in kdaj sem bom v točno določenem času nahajala. V minuto imam izračunan čas prihoda in odhoda in tisto mojo polurno rezervo, ki si jo moram obvezno vzeti, kajti moje zamujanje meji že na neko vrsto bolezni.
Ta vikend se je začel s petkom in kombinacijo prikazne vaje in letalskega odhoda. Prijeten prikaz, ki me je prikrajšal še za ene hlače. (Kriva je moja lenoba, ker se mi ni zdelo da bi oblekla kombinezon. ) Hiter prikaz našega dela, malo samohvale (upravičene), za kratek čas prijetno druženje in odhod, da ne zamudim prihoda na letališče. Še prej registracija pri ZM in že sedim na letalu za Zürich. Nekateri istočasno hitijo v Gotenico. (Te kombinacije mi ni uspelo uskladiti). Na letališču pri prevzemu avtomobila, zopet Jugoslovansko presenečenje in posledica je za dve številki večji avto.
200 km vožnje hitro mine, saj je na sopotnikovem sedežu sedela Katja.
Cilj -Murten, prijetno švicarsko mestece na meji med nemškim in francoskim delom Švice. Opozorilo lastnice hotela, da imajo v tem času karneval in da bo v petek malo glasnejša muzika je bilo upravičeno. Na hodniku, pred sobami, je 30 navdušenih bobnarjev in trobentačev veselo igralo in to vso zvrst glasbe, tudi Metalico.
Naslednje jutro so se le začeli sodniški dnevi, razlog zaradi katerega sem odletela v Švico. Pozdravimo vse po vrsti in pričnemo z resnejšim delom. Zame je bilo zelo zanimivo, tako in drugače. Nakazovanje s prinosilom je imelo prav posebno težo, predvsem ker sem videla da tudi ostalim ni vse jasno, tako kot meni ne. Še vedno ta pasji sodniški svet ne razumem. Ob določenem času se mi zazdi,da jih gledam iz nekega drugega planeta. Karneval je potekal tako ali drugače.
Ob koncu sodniških dnevov še pometanje predavalnice. (Kazen za klepet mora biti). Obvezen nakup čokolad in let domov.
Sem se pa 100% odločila, da voznik taxija ni delo zame.
In vem, da bom imela z Fiziko še kar naprej probleme. Začnejo se že v četrtek.

Smisel življenja...

...je imeti se lepo.
Predstavitev za ministrico. Gledam poziv in že računam, kaj vse bom v tem dnevu naredila in kam vse bom še šla. Kaj se bo dogajalo na predstavitvi, me že dolgo ne sekira več. Vem, da moram vzeti vso potrebno opremo in seveda Carja in to je to. Nekaj običajnih jutranjih težav. Prepričam Grozdana, da me na avtocesti počaka, da v družbi spijem kavo. Prispeva na Roje in v zraku začutim pozitivno vzdušje. Med potjo mi Zelena mamba razlaga da bodo vsi sestavi CZ-ja imeli svojo predstavitev. Sploh ne dojamem kaj to pomeni. Prispemo na Ig in glej jih! Res so vsi tukaj. V trenutku so bili podani vsi pogoji, da se bomo imeli lepo in da ne more nič pokvariti današnjega dne. Prvo pozdravit jamarje, ki jih nisem že lep čas videla, tako vse na kupu. Pogledam mambo in že vem da so tudi potapljači v bližini. Nekaj znanih gasilcev, gorskih reševalcev in seveda zelo pomemben člen kuhinja.
Na srečo ministrica zamuja in mi imamo še več časa da poklepetamo in se pošteno nasmejimo. Resnost nastopi v trenutku, ko more vsak predstaviti svoje delo.
Že sledi debata, kako bo potekala pot domov. No, mogoče se ustavimo še na eni pijači!?
Prilagodim urnik in že sedimo v Postojni na pijači. Veliko smeha, zgodbic in zafrkancije.
Šele takrat sem ugotovila, kako zelo sem jih pogrešala.
Nasmejana, sproščena druščina ljudi. Lepo je bilo!
( ZM in ČM se je verjetno pošteno hlipalo?)

Kje se skriva...

Ne morem več! V zadnjem času moja najpogosteje izrečena beseda na društvu. In nekako me nihče ne razume. Moje baterije so prazne in nikakor se ne morejo ponovno napolniti. Ni povratne energije. Zaradi določenih dejanj in ljudi se je vse skupaj začelo. Sledila je seveda slaba volja in tista moja tako znana tečnoba. Kljub obljubam in pogovorom( bolj so bili podobni monologu), se ni nič bistvenega spremenilo.
Nato sledi tisti občutek, da niso vsi krivi. Ampak mi smo skupina in tako moremo delovati. Velikokrat ne gre, saj tako pravijo. Jaz še vedno živim v nekem svetu, v katerem verjamem, da se to da. Zakaj je to tako težko? Najhuje pa je, da se reševanja vsega skupaj lotijo ljudje, ki za vso zmedo niso nič krivi.
Seveda iščeš največ krivde v sebi. Jaz sem vodja, jaz ne znam voditi ljudi in jih motivirati. Tudi od drugih slišiš podobne komentarja. Na žalost ne morem več in pomoči nikakor ne najdem. Nekje se ti zdi, da korakaš na mestu ali še bolje korakaš vzvratno v prepad.
Vseeno se ( hvala vesolju) vedno pojavi sonček in to so tisti trije tečajniki v osnovnem šolanju. Zopet skupinica ljudi, ki enkratno funkcionira. Skupina, ki sama sebi daje energijo za svoj uspeh. Ko pogledaš njihovo zagnanost in voljo do dela, napredek pri njih in pri psih, se vedno vprašam: " Sem jih jaz vsaj delno pripravila do tega? Taka zagnanost sem nekoč poznala tudi v naši skupini! Le kje se skriva? Bo prišla nazaj? Ali bo sledil propad? "
Veliko vprašanj. Odgovore in razloge čemu tako, bo prinesel pa samo čas.

Teden

Sobota, 7.februar 2009. Zjutraj se odpravim v Koper na Primorsko vajo. Od doma za popotnico dobim opazko, da se je začelo novo reševalsko leto. To pomeni,da je moj naslednji fraj vikend, tam nekje konec decembra. In res ni daleč od resnice.
Primorska vaja se je začela na vsem znanem mestu, na kraškem robu, nekje med Kozino in Črnim kalom. Lepo je bilo pogledati na zbrano druščino. Vreme je bilo tipično reševalsko ( dež, veter, mraz). Takoj ko se je začel prehranjevalni del, se je pokazalo sonce. Lep popoldanski trening. Še boljša večerja HVALA. In potem pot domov z postankom v Selu, kjer smo nazdravili okroglemu Davidu.
Nedelja, 8.februar do četrtka, 12.februarja 2009. S težavo vstanem, pakiram vse možne zimske potrebščine. Napišem še par mailov in se odpravim v Kaseren- Italija, no raje južna Tirolska, da mi kdo ne bo zameril. Lavinski tečaj, v organizaciji Rettungshundestaffel Bruneck. Za 268km vožnje potrebujem štiri ure. Obožujem zimsko naravo in se čudim količini snega. Za spremembo sem v skupini ki jo vodi Italijan. Mislim, da mi več ni potrebno napisati. Vreme nas je štiri dni obdarjevalo s snegom in vetrom. Še danes me zebe. V četrtek se odpravim domov. Ostali so opravljali še izpite. Pot domov je bila polna snežnih presenečenj.
Petek, 13.februar 2009. Moja prva uradna vaja z HRI-jem. Utrujena, brez moči in s strahom se odpravim na vajo. Nikoli nisem oboževala zgodnjih jutranjih ur. Začetek vaje 6.30. Izdelava sidrišč, varovališč in vrvne ograje v zimskih razmerah. Vajo sem preživela, se veliko naučila in komaj pripeljala do doma. ( bom o tem bolj obsežno kaj napisala). Ampak jutri je nova borba
Sobota, 14. februar 2009. Prva letošnja kvalifikacija za svetovno prvenstvo. Spet v Koper. Jutro začnem z veliko slabe volje. Čakamo "gozdarje" da končajo z iskanjem. Odpravimo se na "ruševino". Iskanje še za nas "zidarje". V Koper na poligon. Sledi pizza in nato kraljevska disciplina - poslušnost in ovire. Mislim da je čas da začnemo delati.
Nedelja,15.februar 2009. Začetek pasje šole v kinološkem društvu. Z veliko muko se odpravim na domač poligon. Od daleč opazujem nove tečajnike in navdušene inštruktorice in kar vidim težave, ki vsemu temu sledijo. Z pogovorom poskušam rešiti probleme, ki se kar kopičijo in zopet sem neuspešna. Še zmeraj vso vsi mnenja da pretiravam.
Za zaključek malo daljšega tedna, zapiska pozivnik. Nesreča tekača. Zopet začutim adrenalin in tisti občutek ki se je zadnja leta nekam skril. Ko pridrvimo na kraj dogodka je ponesrečenec že v reševalnem vozilu. Zadovoljni, da je vse z njim vse o.k. se odpravimo še na čaj in domov.

Konec tedna!

Povabilo presenečenja

Mislim, da je minilo že tri leta odkar sem prvič v osnovni šoli izvajala učno uro s Carjem. Povabila in prošnje za obisk sem dobivala iz vseh okoliških šol ( tudi zamejstva). Iz moje domače šole pa ne duha ne sluha. Ob vsaki priliki sem omenjala, da izvajam tudi učno uro in nikakor na domačih tleh nisem izzvala zanimanja. Pred enim mesecem pa se je zgodilo. Poklicala me je učiteljica iz naše šole. V vsem svojem začudenju sem zamenjala datum prvega informacijskega pogovora (ponavadi ga nimam, ampak sedaj...).
Carja sem skopala, kljub slabemu in mrzlemu vremenu, da bo le lep in dišeč prišel v šolo. Z nekim strahom sem se odpravila izvajati učno uro. Mislim, da tako zmedena nisem bila niti prvič ko sem jo izvajala. Učna ura v našem kraju. Ravnateljica je dovolila psa v razred. Kakšen napredek. Pes v šolskem razredu!



Danes ko vse to razmišljam, se mi vse skupaj zdi kot "Misija nemogoče". Ali je to res slovensko razmišljanje, ki mi ga je nekoč razlagal prodajalec enih od prodajanih verig čistil? Njegove besede so zvenele nekako tako: " Sosedi ne ponujajte ničesar. Kajti če boste začeli pri nje, vas prvo ne bo sprejela, nato vas bo še očrnila pred vsemi in prav nikoli ne boste prišli v njeno hišo. Povabite vse ostale, naj soseda gleda in posluša, kaj vsi ostali pravijo o vas. Nato vas bo z največjim navdušenjem povabila. In se hvalila s tem da ste njena soseda. "
Nikoli si nisem mislila da te besede tako ali drugače držijo. Zadnjo potrditev svojega dela dobiš v domačem kraju. Je to mogoče nevoščljivost, ali samo ne cenjenje tistega kar ti je blizu...

Zimski oddih

Ponavadi mu rečemo smučanje. Pa je res smučanje tisto zaradi katerega se vsako leto za nekaj dni skoraj da z vso zimsko robo odselim v kraje, ki so obdarjeni s smučišči? Zame je to odklop, kjer pozabim vklopiti mobitel, spim dvakrat več kot doma in vmes se vozim gor z žičnico in počasi smučam dol, berem knjige in ugotavljam kakšno je moje znanje v igrah s kartami. Seveda je (no vsaj pri nas) zelo velik dogodek prehranjevanje. Že od jutra, ko se spravim na smuči in se dolgočasim pri vožnji z žičnico, razmišljam kje in kaj bom jedla. Ko po dolgih pogovorih pade odločitev se temu prilagodi cel plan in načrt smučanja.
Tukaj dol, da potem pridemo na drugo stran, potem po povezovalni progi do druge sedežnice, ki nas potem pripelje do gondole, in nato se spustimo na drugo stran, kjer je malo pod vrhom hiška, kjer pripravljajo tako in drugačno okusno hrano. In tako mine pol dneva, da pridemo do hrane in pol dneva da lovimo zadnje minute obratovanja žičnice, da pridemo nato nazaj na cilj/start. Vsi utrujeni od celodnevnega smučanja, z polnimi želodčki nasmejanih obrazov, se veselimo še enega dne, ko smo imeli srečo, da smo zopet izbrali dobro destinacijo za odlično kosilo. In kaj je potem smučanje? Ena od možnosti transporta, ki nas pripelje do zaželenega kosila?

Čudež ?

Vedno bolj verjamem v preživetvene čudeže, ki se pojavljajo pri ljudeh in živalih.
Mačka, ki je k nam prišla, ko jo je nekdo zavrgel v prvi snežni noči nekje na Zaplani, je v svojem mladem mačjem življenju izgubila že kar nekaj svojih čudežnih sedem življenj. Če pogledam drugače, je imela že nekajkrat srečo v svojem življenju. Prva sreča je to, da jo je v tisti noči našla Sara. Ker se njena štironožca nista strinjala z novim družinskim članom je muca priromala k nam. Muca, ki je pri svojem prvem gonjenju pokazala da je veliko starejša, kot je kazala njena telesna velikost. Takoj po tem je sledila tako imenovana rutinska operacija- sterilizacija. In nekaj ur po sterilizaciji izguba še enega življenja. Močna krvavitev, ki je ni bilo moč vstaviti. Krik in jok v hiši, občutek krivde in prepričanje da muca ne more preživeti ob taki izgubi krvi. Oskrba muce v moči svojega znanja, prebita noč in jutranji čudež.

Muca je vse to preživela.
Zjutraj me je samozavestno gledala svojimi velikimi očmi in zdelo se mi je kot da mi govori:" Kako si lahko dvomila, da ne morem tega preživeti? Saj jaz sem vendar Mici!"

In kdo je Car?

Car ima več vzdevkov. Največkrat ga ljudje poimenujejo kar kamela. Njegova mama Črna, ga je poimenovala Grof. Ampak na goriškem G-ju rečemo nekaj med H in G oz. goriški G. In to je krivo da se je Grof preimenoval v Carja. Moja mama je slišala da je Grofu ime Krof. In po tem dogodku je bil takoj preimenovan. Mislim da vsi vemo zakaj?!

V bistvu sem Carjevo družino šla samo malo pogledati. Seveda sem samo jaz verjela v to. Vsi ostali so vedeli, da bo domov prišel še en labradorec. Še sedaj ne vem, kako so bili tako prepričani v to? Želela sem si majhnega labradorca. In dobila sem kamelo.

Prijetno, prisrčno, na velikih nogah in po duši razvajano mačko. Vesel pes, ki najraje spi v družbi hišnega (vedno lačnega) mačka M`c-a. Pes, ki nadaljuje Gromovo zgodbo in me ravno tako vozi na razne vaje po celi Evropi in me vsak dan pelje na sprehod, privabi v igro s frizbijem in me vsaj dvakrat na teden odpelje na pasji trening. Pravi prijatelj, ki si zmeraj vzame čas zame, če si ga le jaz vzamem za njega.

Kdo je kriv?

Kriv je Grom! Če se mu sploh lahko reče da je kriv. Ta Grom, ki mi je s svojo prisotnostjo, do velike mere spremenil življenje. Grom ki je v moje življenje prikorakal pred 15 leti. V bistvu so mi ga prinesli in to točno na moj rojstni dan. Lep rumen, velik labradorec. Grom ki me je pripeljal do reševalcev.
Prvič sva se z reševalci srečala, kar na lavinskem tečaju na Vršiču, bolj natančno Koča na gozdu. Še danes 14 let po tistem se mi zdi ko pogledam Ajdovsko deklico, da se le ta smeji in nekje še vedno odmeva:" Groooom pridi." On na vrhu Vršiča, jaz pa še pri koči. Nisem bila jaz kriva, če so bili pa drugi psi (pardon psičke), veliko bolj zanimive kot jaz. In tako se je začelo.


Bilo je veliko vzponov in padcev. Za padce je bila kriva moja trma in jeza. Grom je znal vse to dobro prenašati in se mi po svoje uspešno upirati. Nekje po petih letih najinega sodelovanja sva se le ujela. Postal je res pravi GROM. Velikokrat pretepaški.


Zelo dober učitelj in predvsem je znal okolico opozoriti na nevarnost ki se imenuje moja tečnoba. Z obojestransko trmo sva le osvojila vse reševalske izpite.
Lani aprila se je poslovil od mene z vso svojo Gromostjo in kot pravi gospod. Jaz od njega v solzah in z veliko hvaležnostjo. A ne Gromči?