četrtek, 28. maj 2009

1 miljon vprašanj

Ko mi gre vse narobe se zmeraj sprašujem:"Zakaj je to dobro?" Mogoče bom kdaj zvedela, zakaj po določenem trudu pride poškodba in ne moreš preveriti če si se dovolj trudil. Bi opravila test? Mogoče je pa poškodba prišla zaradi prevelikega strahu, da tega ne bom zmogla? Sem jo sama priklicala?
Kaj pa psička? Zakaj je ona dobila bule? So jo preveč slikali in je moja vraževernost prišla na plan?
Kaj sem pa tukaj narobe mislila?
Zakaj vse te preizkušnje? Ali morem postati še malo bolj trdna?
Mogoče je to kazen? Ali je to nekaj dobrega, kar me varuje pred slabšim? Čas da se malo umirim? Zakaj že?
Mogoče pa je čas še za kaj drugega...? Mogoče? Ali pa samo skok v kaj boljšega? Mogoče bodo pa določene stvari dobile svojo vrednost? Stvari, ki so mi bile do danes samoumevne.

sreda, 27. maj 2009

Izpiti - Ukrajina

Otvoritvena ceremonija z govorom, vojaško pleh muziko, vodniki pa so prikorakali na stadionu v taktu koračnice in komande polkovnika.


Navodila vodnikom, ki delajo v centru s psi o nevarnosti pasje sline. Velika nevarnost je sploh če te poliže pes po obrazu.



Na vsaki prireditvi je zagotovljena zdravstvena oskrba.

ponedeljek, 25. maj 2009

Ukrajina- Romny

Včasih ne veš kaj te čaka. Čeprav sem bila delno pripravljena na malo drugačen svet, me je vse skupaj precej presenetilo.
Pasport kontrola in gužva in zmeda na prevzemu prtljage na letališču je bil samo uvod v vse skupaj.
Začelo se je s pretiranem moškim kavalirstvom. Sledilo je realno srečanje z revščino in ogromnimi standardnimi razlikami.
Romny kjer je bil naš končni cilj, je 250 km oddaljen od Kijeva, v smeri proti ruski meji. Ceste so ena sama velika jama in s tem vožnja prava poskakujoča muka.

Pogled v okolico me je iz minuto v minuto bolj žalostil.
V hotelu novo presenečenje, ker soba po mnenju organizatorja, ki sta jo dobila Andreas in Jaroslav ni bila dovolj dobra zame, sem jaz dobila pravi kraljevski apartma.
Ogled iskalnih področji in srečanje z vso organizacijsko strukturo je pokazalo še eno kavalirstvu v duhu vodke in z začetkom moškega teženja.
Ker se je moja pot začela ob petih zjutraj in na letalih prehranjevanje ni bog ve kaj, me je lakota že pošteno mučila. Odhod v restavracijo in spoznanje še z eno strani revščine. Velikost obrokov je bila v velikosti 1/4 naših. OK jutri je nov dan.
Zjutraj skok v trgovino. Trgovina polno naložena z osmimi izdelki in jaz sem prišla ven praznih rok.
Organizator postreže z jutranjo kavo in s sendviči. Prvi grižljaj zaustavi našo prebavo.
Začnemo z delom in s kasneje najpogostejšo besedo, ob srečanju z težavami in neorganiziranostjo " Nema problema".
Avstrijskemu kolegu se je že pošteno mešalo. V nedeljo pa je že z veseljem ponavlja Nema problema.
Odmor za kosilo in zopet srečanje z lakoto. Juha z koščkom krompirja in par koščki zelenjave in pusta ajdova kaša. Kruh je bil prijetna dobrodošlica. Vonj vodke in pijani moški so nas spremljali cel dan.
Zvečer ko sem se zaklenila v sobo sem si pošteno zaželela, da bi se zbudila v moji Sloveniji.
Sobota popoldne smo imeli nekaj časa da si ogledamo mestece malo bolj od blizu. V spominu je sivina in žalost ljudi. V okolici ogromno zapuščenih psov. Ljudje v vedru na ulici prodajajo krompir, sončnična semena in mleko.
Avtobusi in vozni park sta nekaj posebnega.


Policijski vozni park.

Andreas se ves čas sprašuje kako je lahko taka revščina pri vseh obdelanih poljih? Ne znamo mu razložiti sistema zadrug in kolhozov. Pač za njega še malo bolj drugačen svet, kot za mene.
V nedeljo pot domov in že v Kijevem pridemo v svet velikih razlik. Na eni strani luksuzni avtomobili, drugje sama lakota in vonj po vodki.
Saj vem da so razlike povsod, ampak tako hudo pa le upam da ni?!?
O psih in izpitih pa drugič.

sobota, 16. maj 2009

Blatenje

Ko imaš že vsega čez glavo, ti paše odklop. Čas je da izkoristim obljubljen ogled Predjame. Toliko časa že govorimo o tem, da bi bil čas. Zmenjeno! V petek ob 17-ih pred Predjamskim gradom.
Navodila so bila taka:" Vzemi čim slabši kombinezon, pa škornje al pa čevlje ki ti jih ni škoda, pa termo perilo, pa gate za preobleč in na brisačo ne pozabi." Prav! Nič nenavadnega. Pejmo!
Štirje jamarji in dve kači.
Veliko besed, ustrahovanj, zafrkancije in odločitev je zahodni rov.
Padec še preden sem stopila v jamo je bil povod za vso (pretirano) previdnost, ki se je na žalost kasneje izkazala, da ni tako nedolžna.
Blatne drsalnice, mrzla jamska kopel in predvsem BLATO je bil dober povod za smeh. Prva resna ovira je v moji glavi postavljala dvom o tem da bi šla naprej in padla je odločitev " Se ne čutim, grem nazaj!" To je seveda potegnilo za sabo pol ekipe. Drugi so nadaljevali. Mi pa ne da bi šli ven iz jame, smo z veseljem šli pogledati še vzhodni rov. Blatili smo se do kolen. Kmalu sem izgubila čevelj. Sledila je peščena plaža, ki je bila na žalost kar nasmetena ( smeti prihajajo z vodo iz zunanjega sveta) in nato plazenje čez ožje dele jame, plazenje čez kamenje vse do sifona. Našla sem celo tisto luknjo, v katero bi se včasih tako rada skrila za kakšen teden ali mesec.
Po isti poti nazaj in nasproti nam pride drugi (rahlo pomanjkljiv) del ekipe. Brez preizkusa orientacije v jami ni šlo.



David nas je slikal, za sliko pa je poskrbel Simon.

Res je, da sem se srečala z veliko lastnimi strahci. Kljub vsemu more biti blato smejalno - zdravilno. Nasmeha in zadovoljstva ni in ni zmanjkalo......,......

sreda, 13. maj 2009

Ekipa

Zgleda da je pred nami gora in ne prepad. Začeli smo se vzpenjati in z zahtevnim izzivom pokazali da smo ekipa in da zmoremo. Dobili smo nov zagon, novo potrditev da smo eno.
Baterije smo dokončno spraznili, da jih lahko znova popolnoma napolnimo za drugačne izzive. Izzive po imenu izpiti. V juniju je nov preizkus ?!


Še vedno so solisti. Ampak mislim, da me ne ganejo več tako. Bodo sami odsolirali.

Vnovič in zopet in znova

Včeraj sem dobila vprašanje: " Kdaj boš kaj napisala na blog?" Verjetno takrat ko se mi bodo misli uredili.
Nekako sem razočarana sama s seboj. Nisem izpeljala do konca tako kot bi mogla. Prehitro sem dala možganom in telesu znak da je konec in da je čas za počitek. To bi lahko popravila. In nekoč tudi bom. Še zmeraj se držim besed ki jih je napisal Tone Pavček :

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

In poskusila bom znova, da bom prišla do pravega kova....,....

ponedeljek, 11. maj 2009

Tara in Mateja

Trma, prilagodljivost, sikanje, renčanje in kar je najvažnejše VZTRAJNOST. Obe sta take. REŠEVALKE z vsem srcem!
Njuno delo spremljam od vsega začetka in če bi vsi bili tako vztrajni, bi lahko premikali gore.
Vsakemu ki začne obupavati nad morebitnim neuspehom, povem zgodbico o Tari in Mateji in vsi dobijo nov zagon za delo.
Včeraj je Tara zaključila tekmovalno sezono. Capa bo vse skupaj nadaljevala!

sobota, 2. maj 2009

Še nekdo

She!
Prišla je točno leto dni po tistem ko je Grom odšel. Mogoče bo pa imela delček njegove veličine?
Včeraj se je Grega trudil da bi jo ujel v fotografski objektiv.