sreda, 29. julij 2009

Sestavljanje

Car je na počitku in na rehabilitaciji tace in želodca. Nekako se ne sestaviva skupaj. Dobila sem namig naj sestavim prvo sebe, da bom lahko sestavila psa, da me le on rešuje mojih nevšečnosti in jih vleče na sebe. Sigurno je delček resnice na tem!?!
Verjetno bom postala vandrovček! V tem trenutku se mi to zdi najboljša rešitev......

torek, 7. julij 2009

Odisejada- Kako najti Slovenijo

Pot iz Romunije je za našo ekipo, bila nekaj posebnega. Uspelo se nam je izogniti vsem velikim cestnim luknjam, ki smo jih srečevali, ko smo prihajali v Romunijo. Ampak tukaj imamo sedaj drugi rekord v 15-ih urah smo opravili 500km v pravo smer in 300km nazaj na vzhod. Samo ciganka ve, kje bi končali če ne bi bilo sončnega vzhoda in Urške, ki je ugotovila da vožnja proti vzhajajočem soncu pelje v napačno smer. Kaj se je dogajalo ne vem. Spomnim se samo tega, da so od mene zahtevali potni list, ker bomo ravnokar prišli na mejo in ko sem se čez nekaj ur zbudila meje še zmeraj nismo srečali. Polna luna v deželi Drakule ima pač svojo moč.
Kljub kislemu vonju ki smo ga oddajali, pošteni lakoti in naveličanosti vožnje, smo najdli tudi zabavo v vsem skupaj. Posebno se je med odmori spanja za zabavo potrudil Tomi, ki je naglas ustvarjal načrte za svoj seminar.
Sms-i so vztrajno prihajali z vprašanji, če smo že doma. Odisejada je trajala 30 ur. In ob sms ki sem ga poslala Y., da smo prispeli v Slovenijo sem nazaj dobila tale odgovor:"Congratulations you´ve reached SLO! Drive cerefully.

Romunija- Tekmovalni del

Tokrat sva na tekmovanje prišla nekako brez občutkov in pričakovanj. Car s poškodovano in zašito nogo, jaz moralno čisto na tleh. Malo se mi je nasmehnilo srce, ob kataloški številki 28 in izžrebani 9. Je moj rojstni datum, le moja srečna številka. Pogled na razpored dela, je bil pa še toliko bolj ugoden. Naslednji dan sva imela iskanje ob 14-ih. Zavedam se da bo vroče, ampak vem da za Carja ne bo to prevelik problem. Naslednje jutro si grem ogledati ruševino ( kolikor se je le dalo) in si zamislim določeno taktiko. Pri tem upoštevam vse tiste napakice Carja in taktiziram da bi jih vsaj delno prikrila. Povijem poškodovano taco in točno ob 14- ih začneva. Nasmeh sodnika, zanimivi zvoki iz zvočnikov ( motenje) in start. V prvi minuti je Carko prevzel svojo taktiko in pokazal vsem tudi delček svojih muh, ob najdbi prvega markerja in točke so veselo odšle. Pošljem ga v hišo in ravno ko lahko pristopim do vrat se iz zvočnikov zasliši zvok rac in seveda je bilo potrebno pogledati kaj se zunaj dogaja. Zopet stopim na štartno pozicijo in v miru čakam, da se Car prepriča da zunaj ni rac. Časa je bilo še na pretek, večji problem je bila vročina ki je bolj ubijala mene kot Carja ( 31°, vlaga 95%). Zopet ga pošljem v hišo in kmalu zaslišim ne prepričljiv lajež. Pristopim do vrat in zagledam Carja kako se vzpenja da bi bolje lociral vonj. Po nekaj minutah le prijavim najdbo in ko stopim v prostor, Car preneha z nakazovanjem v višino se obrne za 180 stopinj in začne nakazovati in kopati v tla. Še en marker in sva zmagala. Vztrajam v hiši, saj je vročina zunaj prehuda in čez minuto zaslišim intenziven lajež. To je to. Pridem v drugi del hiše in na peči zagledam nasmejanega markerja. Bravo Car. Lepo si to speljal. Zaslužila sva si 165 točk in najboljše iskanje dneva. ( en dan sva pa le bila najboljša).
V petek zjutraj kraljevska disciplina - poslušnost. Ura je bila idealna. Vstanem ob 6-ih si vzamem dovolj časa, ker vem da me bodo zadnje minute požrle in greva. Car me veselo spremlja, navdušen nad tem da bova delala. Izžrebava vrstni red vaj in ko prideva na star se sodnik in pomožni sodnik ne moreta odločiti kaj sem izžrebala. Na štartni poziciji čakam 2 minuti. Živci delujejo. Končno se odločita in prva vaja prinos aporta. Takoj se mi maščuje to da nisem povila tace. Z aportom Car pri šepa k meni po treh tacah. Prebledim, pogledam če je kaj hujšega in nadaljujeva z delom. Še nekajkrat Car pošteno za šepa. Vseeno nabereva 39 točk.
Še ovire in vsega bo konec. V soboto začneva z ovirami ob 8.24 uri. Tokrat ne ponovim napake in povijem Carju taco. Suvereno delava, vse do tunela. V tunelu se Car z povojem zatakne in vaja opravljena z 0 točkami. Da mi je padla koncentracija ugotovim na deteširanju, ko moje usmerjenje pri zadnji mizici popolnoma odpove. še napaka pri prenosu in izkupiček 38 točk. Kvalifikacija je! Manjka pa občutek zadovoljstva!
Ob pijači začnem traumirat, da nisem od lani nič napredovala. No po nekaj urah razmisleka in hladnem tušu, ugotovim da sem popolna kokoš. Če ne bi nič napredovala, bi z vsemi poškodbami letos pošteno rila po tleh. Bravo Carko!
Vse skupaj naj bi se končalo na podelitvi, ki sva jo midva pričakala v veterinarski ambulanti. Celodnevno bruhanje Carja in skrb selektorja Markota naju je namesto na podelitev pripeljalo v Romunsko veterinarsko ambulanto. Velika profesionalnost veterinarja. Kompletni pregled psa in ultrazvok želodca ni prinesel končne diagnoze. Diagnozo smo postavili po Odisejadi in se imenuje - Kužni kašelj. Ali drugače povedano bruhalno- kužni kašelj.
Sedaj počivava doma zdraviva taco in kašelj in se crkljava.

četrtek, 2. julij 2009

Reševalni psi- Romunija

Tole pišem direktno iz Romunije. Opisala bom našo pestro pot. Trajala je 23 ur. Do Romunije je bila pot povsem nekaj običajnega. Pestrost se je začela že pri prestopu meje. Kupovanje vinjete ( zakaj že?) in popizdevanje voznika avtobusa je bili samo uvod v Romunsko dogodivščino. Malo avtoceste, potem pa cestni rave parti. Luknja pri luknji, jame, strašni cestni prepadi in semaforji, tisti delovni. Garminka je pogumno napisala, da je naš prihod predviden ob 2-eh zjutraj. Šala mala!
Ob enajstih nas ustavijo policisti in nas hočejo prepričati da smo prevozili dvojno črto. Po borbi in malo igranja da jih ne razumemo, smo se zmenili za ceno 200 lei-ov ( 50 €), kar smo mi pridno preračunali v 10€. Ker je policist kar lepo govoril srbsko, se je sprenevedanje kmalu končalo. Po vprašanju kam smo namenjeni in našem odgovori da smo hoteli na kavo, nas je policist prijazno povabil da naj gremo za njim, da nas on pelje na dobro kavo. In smo šli! Po temnih ulicah. V kombiju se je razvila že prava panika. Zanimivo kako nam je strah spodbudil tisto najbolj temno domišljijo. Koga vse smo hoteli poklicati....., tudi dedi je bil vmes! Smo srečno prišli do črpalke in na kavo. Manjše neškodljive laži, da je G policaj so nas pripeljali do prijetnega klepeta. Pripomogli so cirkuški psi in zadnje kvizko vprašanje: " Koliko stane pištola v Sloveniji?" samo spogledali smo se, pobrali dokumente in iz 50€ smo prišli na ceno kazni ena kava.
Popestritev dolge ravne poti in velika dobava smeha.
v Craiovo smo prispeli ob 6-ih zjutraj. Garmin ne zna več računati. Verjetno ne vidi kako kvalitetna je cesta in da je potovalna hitrost max 30/uro. Dobra rešitev za umiritev hitrosti na naših cestah.

Pofočkana

Zadeta? No, dobesedno sem bila zadeta pred leti in to z pravim metkom. V podrobnosti se ne bom spuščala, ker se enostavno nočem.
Drugače sem pa kar stalno malo zadeta. Zadnje čase malo manj intenzivno, ampak se prav tako pojavlja.