Finska

IRO izpiti na Finskem so bila ponovljena želja, ki se je uresničila. Znova in znova me navdušujejo ljudje in narava na Finskem. Umirjenost, poštenost, nasmejanost in tisto zaupanje v ljudi, ki je pri nas že dolgo od tega nekam zbledelo.
Lani sem spoznala Helsinke in umirjenost velikega mesta. Zabava na prostem v stilu metalike in pitje kave v centru mesta, ki je tako tih, da se z lahkoto pogovarjaš s sosedom.
Letos malo severneje v Kuopio. Prijetno mestece, veliko jezer okoli in okoli, tako da skoraj deluje da si na otoku. Nekako zaporedje je jezero, gozd, jezero pa malo gozda pa ena hiša, pa jezero, gozd .... Umirjenost in zadovoljstvo ljudi. Res mi je všeč in lepo. Vse to ti nekako nariše nasmeh na lica, ki v vsej tej spokojnosti ne more izginiti.



Nameščeni smo bili v Spa hotelu, kjer je seveda bilo 100 savn. Poleg tega pa vsak večer ples ali koncerti, pa na karaoke ne smem pozabiti. Hiiihihihihih....
O tem se ne sme na glas govoriti pššššššššššššš.
Ljudje uživajo in jaz sem uživala z njimi.
Sojenje iskanja pogrešanih so mi popestrile borovnice, s katerimi sem se sladkala cel dan in posledica so bila vijolična ustnica. Kasneje sem ugotovila, zakaj so se mi vsi tako prijetno nasmihali.



Po končanih izpitih so nas povabili še na ogled mesta in na njihovo specialiteto Kalakuka, ki je meso, ribe zapečene v kruh. Zanimivega okusa in zelo okusno.
Let do Helsinkov je bil polen turbulenc in na trenutke sem resno mislila da bom na Finskem tudi ( prav zares) ostala.
Vsekakor pa moram prav vsem reči KIITOS in upam da se kmalu spet vidimo na Finskem!

Letališče

V zadnjem letu sem bila pogosto "gost" našega brniškega letališča. Na letališču se ti ponavadi vsaj eno uro prav nikamor ne mudi in prekleto dovolj časa imaš, da opazuješ ljudi. Ker me ne prijaznost pošteno moti, sem pod drobnogled vzela naše letališke delavce. V upanju, da so samo do mene zdolgočaseni in osorni.
Dekleta na check in okencu se držijo kot da bi več let jedle najbolj kisla jabolka. Ko jim postaviš kakšno za mene smiselno vprašanje, te pogleda kot da si največji butec na svetu. Nekaj ti zamomlja v obraz in njihov pogled je v trenutku preusmerjen drugam, najraje v klepet s sodelavko. Samo ne si jo drznit še kaj vprašati ali prositi. Pogledi ubijajo!
Svojevrsten fenomen so kontrolorji oseb in osebne prtljage. Veliko srečo imaš če ti je že v naprej znan postopek, če ne zopet izpadeš idiot. S sorovim obrazom in ostrim glasom te sprašujejo če imaš s seboj osebni računalnik in kaj za vraga čakaš da ga nisi še odprl. Najhuje pa je da čez brniško kontrolo prineseš vraga in pol in te potem na drugih letališčih ( povezovalni leti) gledajo kot da si padel z lune, ker imaš s seboj pol litra vode, švicarski nož, škarjice,.... Nato razmišljaš od kdaj se vse to valje že po nahrbtniku in kako to, da na Brniku tega niso opazili?!
Ker ti ostaja kar precej časa se sprehodiš po letališki trgovini. Bolje je da nič ne kupiš, ker s tem zmotiš prodajalko ki ravno bere žepno knjigo, ki jo je vzela iz prodajalne police. Žepne knjige v letališki ( brniški) prodajalni iz gledajo kot da bi jih krave prežvečile. Verjetno ker jih vsi delavci prej preberejo, preden jih položijo na prodajno polico?
In tako komaj čakam vstop na letalo. Še malo zamorjene kontrole in ponavadi prijeten nasmeh stevardese, ki ima neverjetno vrednost.
Ob vsem tem mi zmeraj brenči v glavi turistični slogan Slovenije: " Turizem smo ljudje!"
Kaj so s tem mislili?