petek, 31. december 2010

Rezultat tega leta

Borbeno leto je bilo. V velikem pričakovanju da pride, in še v večjem da gre. Leto polno odločitev, spoznanj, krutih resnic, ........ in hvala Vesolju tudi za lepa doživetja, ki so nekako krpala rane in dajala energijo.
Veliko je bilo takih žalostnih dogodkov, ki jih nikakor ne morem preboleti. Veliko je bilo veselih dogodkov, ki si jih ne želim nikoli pozabiti. Veliko je bilo polen, ki so se izkazale za zelo dobro stvar, pri tako mrzli zimi. Veliko je bilo nožev v hrbet, ki so pripomogli da so pljuča lažje zadihala.
Veliko vsega, tako slabega kot dobrega.
In kaj si želim za Leto 2011?! Ne pričakujem ga z nekim veseljem in pričakovanjem da bo boljše. Bo takšno kot bo! Edino kar si želim je, da mi ne bi zmanjkalo energije za vsako borbo posebej. Da bi bila kos tako prihajajočim žalostnim trenutkom in da bi znala še bolj uživati v veselih trenutkih. In to želim tudi vsem Vam!
Naj bo leto 2011 polno pozitivne energije, da bo vsaka naloga izpolnjena in vsaka težava premagana!

ponedeljek, 20. december 2010

Kakšna škoda, še vedno toliko okusa pa tako malo časa

Vodnik + pes = celota
Načeloma je tako da če en odpove, odpove vse.
Po milijon treningih ki jih naredimo z našimi psi, lajanje, iskanje, poslušnost, lajanje pa usmerjanje, pa tristo malenkosti, največkrat pozabimo na faktor vodnik. In potem se zgodi, tista strašna preizkušnja, ki jo poimenujemo izpit. Pes zna vse. Vodljiv, da se ga usmerja kot da bi ga imel na daljincu. Najde pogrešano osebo se usede in laja skoncentrirano v pogrešanca do prihoda vodnika, nadaljuje šolsko lepo. In potem...... odpove vodnik. Pozabi na čas, se ušteje v dolžini prehojene poti in obtiči. Pes ga 100 % posluša in preišče nekajkrat levo in potem še desno stran in posluša. Vodnik pa obstane na točki in sodniku zazvoni ura. Čuden pogled in še zmeraj voljo do dela, še zmeraj dober okus in filing izpita, časa pa nič več. In nič. Konec, se vidimo naslednjič. Okus pa ostane, pa čeprav grenak in razočaran. Kuža je pa tako lepo delal........, vodnik pa ?

torek, 14. december 2010

Darila

Zdi se mi da živim v nekem svojem svetu, kjer si sama določam praznične dni in s tem tudi dneve obdarovanja.
In s čim se obdarujem? Ponavadi je daleč od materialnih dobrin. Težko bi že to izvedla, ker mi je hoja po trgovinah in nakupovalnih središčih ena velika muka. Ponavadi je nujno zlo.
Največje darilo je lep dan. To je tisti dan ko se zjutraj zbudim z eno posebno energijo, ko pomislim da bi ta dan lahko premaknila gore, ko me čakajoče delo spravlja v dobro voljo in ne v nemogoč obup. Dan ki se zaključi s preganjanjem zveri in s prijetno utrjenostjo. Če je v takem dnevu še kje kakšno dobro kafe s prijetnim klepetom in ravno prav začinjenim bentanjem je še toliko lepše.
Pa je to pravo obdarovanje? Zame je!
Ampak ljudje velikokrat merimo darila z materialno vrednostjo. Darilo katero kupiš v trgovini, zaviješ v darilni paket in okrasiš z mašnico? A je to sploh darilo? Nekaj kar kupiš, zato ker moreš. Darilo ki prinese kratkoročni nasmeh na obraz. Darilo katerega boš pozabil v kratkem času. Darilo katero nima niti kančka truda in osebnosti, samo poteg s plastično kartico.
Pred leti mi je prijatelj rekel:" Kaj ti pomaga nov televizor, avto, hiša ko si srečen samo nekaj trenutkov, potem pa začneš gledati za boljšo, večjim, še razkošnejšim in v tistem trenutku postaneš spet nesrečen ker nimaš tega in zopet si v začaranem krogu materialnih želja."
A si vse to zasluži ime darilo?
Katera darila se jaz spominjam. Darila ki so povezana z materialnostjo in ne z lepim dnevom. Medvedka Pikija, ki mi ga je podarila sestra, miško ki je krasila mojo torto ob tretjem rojstnem dnevu, knjigo s katero sem morala ( zaradi popravnega izpita) preživeti celo poletje in še kakšno šolsko leto, koledar ki je bil narejen posebej za mene, dedka mraza ki me je presenetil z načinom kako je prišel ( daril se ne spominjam), plišasto igrače ki je podoba "nadimka", doma narejenimi piškoti. Ostala darila z neko strašno vrednostjo so nekje pozabljena. Morem prav pobrskati po spominu, da si jih še spomnim.
In ko gledam ljudi, ki si belijo glavo kaj bodo nekomu kupili, se vedno vprašam: Ali se bodo obdarjenci zapomnili to novo leto po tem darilu? Ali jih bo to darilo res osrečilo? Ali bo samo še en stvar več?"
En dober klepet, nasmeh, kava, sprehod, lovljenje snežink, piškot, prijetno družinsko kosilo, ....,......, to so darila! Darila z vrednostjo!