petek, 27. februar 2009

Kje se skriva...

Ne morem več! V zadnjem času moja najpogosteje izrečena beseda na društvu. In nekako me nihče ne razume. Moje baterije so prazne in nikakor se ne morejo ponovno napolniti. Ni povratne energije. Zaradi določenih dejanj in ljudi se je vse skupaj začelo. Sledila je seveda slaba volja in tista moja tako znana tečnoba. Kljub obljubam in pogovorom( bolj so bili podobni monologu), se ni nič bistvenega spremenilo.
Nato sledi tisti občutek, da niso vsi krivi. Ampak mi smo skupina in tako moremo delovati. Velikokrat ne gre, saj tako pravijo. Jaz še vedno živim v nekem svetu, v katerem verjamem, da se to da. Zakaj je to tako težko? Najhuje pa je, da se reševanja vsega skupaj lotijo ljudje, ki za vso zmedo niso nič krivi.
Seveda iščeš največ krivde v sebi. Jaz sem vodja, jaz ne znam voditi ljudi in jih motivirati. Tudi od drugih slišiš podobne komentarja. Na žalost ne morem več in pomoči nikakor ne najdem. Nekje se ti zdi, da korakaš na mestu ali še bolje korakaš vzvratno v prepad.
Vseeno se ( hvala vesolju) vedno pojavi sonček in to so tisti trije tečajniki v osnovnem šolanju. Zopet skupinica ljudi, ki enkratno funkcionira. Skupina, ki sama sebi daje energijo za svoj uspeh. Ko pogledaš njihovo zagnanost in voljo do dela, napredek pri njih in pri psih, se vedno vprašam: " Sem jih jaz vsaj delno pripravila do tega? Taka zagnanost sem nekoč poznala tudi v naši skupini! Le kje se skriva? Bo prišla nazaj? Ali bo sledil propad? "
Veliko vprašanj. Odgovore in razloge čemu tako, bo prinesel pa samo čas.

ponedeljek, 16. februar 2009

Teden

Sobota, 7.februar 2009. Zjutraj se odpravim v Koper na Primorsko vajo. Od doma za popotnico dobim opazko, da se je začelo novo reševalsko leto. To pomeni,da je moj naslednji fraj vikend, tam nekje konec decembra. In res ni daleč od resnice.
Primorska vaja se je začela na vsem znanem mestu, na kraškem robu, nekje med Kozino in Črnim kalom. Lepo je bilo pogledati na zbrano druščino. Vreme je bilo tipično reševalsko ( dež, veter, mraz). Takoj ko se je začel prehranjevalni del, se j
e pokazalo sonce. Lep popoldanski trening. Še boljša večerja HVALA. In potem pot domov z postankom v Selu, kjer smo nazdravili okroglemu Davidu.
Nedelja, 8.februar do četrtka, 12.februarja 2009. S težavo vstanem, pakiram vse možne zimske potrebščine. Napišem še par mailov in se odpravim v Kaseren- Italija, no raje južna Tirolska, da mi kdo ne bo zameril. Lavinski tečaj, v organizaciji Rettungshundestaffel Bruneck. Za 268km vožnje potrebujem štiri ure. Obožujem zimsko naravo in se čudim količini snega. Za spremembo sem v skupini ki jo vodi Italijan. Mislim, da mi več ni potrebno napisati. Vreme nas je štiri dni obdarjevalo s snegom in vetrom. Še danes me zebe. V četrtek se odpravim domov. Ostali so opravljali še izpite. Pot domov je bila polna snežnih presenečenj.
Petek, 13.februar 2009. Moja prva uradna vaja z HRI-jem. Utrujena, brez moči in s strahom se odpravim na vajo. Nikoli nisem oboževala zgodnjih jutranjih ur. Začetek vaje 6.30. Izdelava sidrišč, varovališč in vrvne ograje v zimskih razmerah. Vajo sem preživela, se veliko naučila in komaj pripeljala do doma. ( bom o tem bolj obsežno kaj napisala). Ampak jutri je nova borba
Sobota, 14. februar 2009. Prva letošnja kvalifikacija za svetovno prvenstvo. Spet v Koper. Jutro začnem z veliko slabe volje. Čakamo "gozdarje" da končajo z iskanjem. Odpravimo se na "ruševino". Iskanje še za nas "zidarje". V Koper na poligon. Sledi pizza in nato kraljevska disciplina - poslušnost in ovire. Mislim da je čas da začnemo delati.
Nedelja,15.februar 2009. Začetek pasje šole v kinološkem društvu. Z veliko muko se odpravim na domač poligon. Od daleč opazujem nove tečajnike in navdušene inštruktorice in kar vidim težave, ki vsemu temu sledijo. Z pogovorom poskušam rešiti probleme, ki se kar kopičijo in zopet sem neuspešna. Še zmeraj vso vsi m
nenja da pretiravam.
Za zaključek malo daljšega tedna, zapiska pozivnik. Nesreča tekača. Zopet začutim adrenalin in tisti občutek ki se je zadnja leta nekam skril. Ko pridrvimo na kraj dogodka je ponesrečenec že v reševalnem vozilu. Zadovoljni, da je vse z njim vse o.k. se odpravimo še na čaj in domov.

Konec tedna!

četrtek, 5. februar 2009

Povabilo presenečenja

Mislim, da je minilo že tri leta odkar sem prvič v osnovni šoli izvajala učno uro s Carjem. Povabila in prošnje za obisk sem dobivala iz vseh okoliških šol ( tudi zamejstva). Iz moje domače šole pa ne duha ne sluha. Ob vsaki priliki sem omenjala, da izvajam tudi učno uro in nikakor na domačih tleh nisem izzvala zanimanja. Pred enim mesecem pa se je zgodilo. Poklicala me je učiteljica iz naše šole. V vsem svojem začudenju sem zamenjala datum prvega informacijskega pogovora (ponavadi ga nimam, ampak sedaj...).
Carja sem skopala, kljub slabemu in mrzlemu vremenu, da bo le lep in dišeč prišel v šolo. Z nekim strahom sem se odpravila izvajati učno uro. Mislim, da tako zmedena nisem bila niti prvič ko sem jo izvajala. Učna ura v našem kraju. Ravnateljica je dovolila psa v razred. Kakšen napredek. Pes v šolskem razredu!



Danes ko vse to razmišljam, se mi vse skupaj zdi kot "Misija nemogoče". Ali je to res slovensko razmišljanje, ki mi ga je nekoč razlagal prodajalec enih od prodajanih verig čistil? Njegove besede so zvenele nekako tako: " Sosedi ne ponujajte ničesar. Kajti če boste začeli pri nje, vas prvo ne bo sprejela, nato vas bo še očrnila pred vsemi in prav nikoli ne boste prišli v njeno hišo. Povabite vse ostale, naj soseda gleda in posluša, kaj vsi ostali pravijo o vas. Nato vas bo z največjim navdušenjem povabila. In se hvalila s tem da ste njena soseda. "
Nikoli si nisem mislila da te besede tako ali drugače držijo. Zadnjo potrditev svojega dela dobiš v domačem kraju. Je to mogoče nevoščljivost, ali samo ne cenjenje tistega kar ti je blizu...

nedelja, 1. februar 2009

Zimski oddih

Ponavadi mu rečemo smučanje. Pa je res smučanje tisto zaradi katerega se vsako leto za nekaj dni skoraj da z vso zimsko robo odselim v kraje, ki so obdarjeni s smučišči? Zame je to odklop, kjer pozabim vklopiti mobitel, spim dvakrat več kot doma in vmes se vozim gor z žičnico in počasi smučam dol, berem knjige in ugotavljam kakšno je moje znanje v igrah s kartami. Seveda je (no vsaj pri nas) zelo velik dogodek prehranjevanje. Že od jutra, ko se spravim na smuči in se dolgočasim pri vožnji z žičnico, razmišljam kje in kaj bom jedla. Ko po dolgih pogovorih pade odločitev se temu prilagodi cel plan in načrt smučanja.
Tukaj dol, da potem pridemo na drugo stran, potem po povezovalni progi do druge sedežnice, ki nas potem pripelje do gondole, in nato se spustimo na drugo stran, kjer je malo pod vrhom hiška, kjer pripravljajo tako in drugačno okusno hrano. In tako mine pol dneva, da pridemo do hrane in pol dneva da lovimo zadnje minute obratovanja žičnice, da pridemo nato nazaj na cilj/start. Vsi utrujeni od celodnevnega smučanja, z polnimi želodčki nasmejanih obrazov, se veselimo še enega dne, ko smo imeli srečo, da smo zopet izbrali dobro destinacijo za odlično kosilo. In kaj je potem smučanje? Ena od možnosti transporta, ki nas pripelje do zaželenega kosila?

Čudež ?

Vedno bolj verjamem v preživetvene čudeže, ki se pojavljajo pri ljudeh in živalih.
Mačka, ki je k nam prišla, ko jo je nekdo zavrgel v prvi snežni noči nekje na Zaplani, je v svojem mladem mačjem življenju izgubila že kar nekaj svojih čudežnih sedem življenj. Če pogledam drugače, je imela že nekajkrat srečo v svojem življenju. Prva sreča je to, da jo je v tisti noči našla Sara. Ker se njena štironožca nista strinjala z novim družinskim članom je muca priromala k nam. Muca, ki je pri svojem prvem gonjenju pokazala da je veliko starejša, kot je kazala njena telesna velikost. Takoj po tem je sledila tako imen
ovana rutinska operacija- sterilizacija. In nekaj ur po sterilizaciji izguba še enega življenja. Močna krvavitev, ki je ni bilo moč vstaviti. Krik in jok v hiši, občutek krivde in prepričanje da muca ne more preživeti ob taki izgubi krvi. Oskrba muce v moči svojega znanja, prebita noč in jutranji čudež.

Muca je vse to preživela.
Zjutraj me je samozavestno gledala svojimi vel
ikimi očmi in zdelo se mi je kot da mi govori:" Kako si lahko dvomila, da ne morem tega preživeti? Saj jaz sem vendar Mici!"