Načeloma je tako da če en odpove, odpove vse.
Po milijon treningih ki jih naredimo z našimi psi, lajanje, iskanje, poslušnost, lajanje pa usmerjanje, pa tristo malenkosti, največkrat pozabimo na faktor vodnik. In potem se zgodi, tista strašna preizkušnja, ki jo poimenujemo izpit. Pes zna vse. Vodljiv, da se ga usmerja kot da bi ga imel na daljincu. Najde pogrešano osebo se usede in laja skoncentrirano v pogrešanca do prihoda vodnika, nadaljuje šolsko lepo. In potem...... odpove vodnik. Pozabi na čas, se ušteje v dolžini prehojene poti in obtiči. Pes ga 100 % posluša in preišče nekajkrat levo in potem še desno stran in posluša. Vodnik pa obstane na točki in sodniku zazvoni ura. Čuden pogled in še zmeraj voljo do dela, še zmeraj dober okus in filing izpita, časa pa nič več. In nič. Konec, se vidimo naslednjič. Okus pa ostane, pa čeprav grenak in razočaran. Kuža je pa tako lepo delal........, vodnik pa ?
kdor ne dela ne greši in na svetu smo zato, da se učimo... smo se pa poleg tega na srečo naučili nekaj tudi o konstelacijah in nenazadnje dobro imeli ;)
OdgovoriIzbrišia.