Romunija- Tekmovalni del

Tokrat sva na tekmovanje prišla nekako brez občutkov in pričakovanj. Car s poškodovano in zašito nogo, jaz moralno čisto na tleh. Malo se mi je nasmehnilo srce, ob kataloški številki 28 in izžrebani 9. Je moj rojstni datum, le moja srečna številka. Pogled na razpored dela, je bil pa še toliko bolj ugoden. Naslednji dan sva imela iskanje ob 14-ih. Zavedam se da bo vroče, ampak vem da za Carja ne bo to prevelik problem. Naslednje jutro si grem ogledati ruševino ( kolikor se je le dalo) in si zamislim določeno taktiko. Pri tem upoštevam vse tiste napakice Carja in taktiziram da bi jih vsaj delno prikrila. Povijem poškodovano taco in točno ob 14- ih začneva. Nasmeh sodnika, zanimivi zvoki iz zvočnikov ( motenje) in start. V prvi minuti je Carko prevzel svojo taktiko in pokazal vsem tudi delček svojih muh, ob najdbi prvega markerja in točke so veselo odšle. Pošljem ga v hišo in ravno ko lahko pristopim do vrat se iz zvočnikov zasliši zvok rac in seveda je bilo potrebno pogledati kaj se zunaj dogaja. Zopet stopim na štartno pozicijo in v miru čakam, da se Car prepriča da zunaj ni rac. Časa je bilo še na pretek, večji problem je bila vročina ki je bolj ubijala mene kot Carja ( 31°, vlaga 95%). Zopet ga pošljem v hišo in kmalu zaslišim ne prepričljiv lajež. Pristopim do vrat in zagledam Carja kako se vzpenja da bi bolje lociral vonj. Po nekaj minutah le prijavim najdbo in ko stopim v prostor, Car preneha z nakazovanjem v višino se obrne za 180 stopinj in začne nakazovati in kopati v tla. Še en marker in sva zmagala. Vztrajam v hiši, saj je vročina zunaj prehuda in čez minuto zaslišim intenziven lajež. To je to. Pridem v drugi del hiše in na peči zagledam nasmejanega markerja. Bravo Car. Lepo si to speljal. Zaslužila sva si 165 točk in najboljše iskanje dneva. ( en dan sva pa le bila najboljša).
V petek zjutraj kraljevska disciplina - poslušnost. Ura je bila idealna. Vstanem ob 6-ih si vzamem dovolj časa, ker vem da me bodo zadnje minute požrle in greva. Car me veselo spremlja, navdušen nad tem da bova delala. Izžrebava vrstni red vaj in ko prideva na star se sodnik in pomožni sodnik ne moreta odločiti kaj sem izžrebala. Na štartni poziciji čakam 2 minuti. Živci delujejo. Končno se odločita in prva vaja prinos aporta. Takoj se mi maščuje to da nisem povila tace. Z aportom Car pri šepa k meni po treh tacah. Prebledim, pogledam če je kaj hujšega in nadaljujeva z delom. Še nekajkrat Car pošteno za šepa. Vseeno nabereva 39 točk.
Še ovire in vsega bo konec. V soboto začneva z ovirami ob 8.24 uri. Tokrat ne ponovim napake in povijem Carju taco. Suvereno delava, vse do tunela. V tunelu se Car z povojem zatakne in vaja opravljena z 0 točkami. Da mi je padla koncentracija ugotovim na deteširanju, ko moje usmerjenje pri zadnji mizici popolnoma odpove. še napaka pri prenosu in izkupiček 38 točk. Kvalifikacija je! Manjka pa občutek zadovoljstva!
Ob pijači začnem traumirat, da nisem od lani nič napredovala. No po nekaj urah razmisleka in hladnem tušu, ugotovim da sem popolna kokoš. Če ne bi nič napredovala, bi z vsemi poškodbami letos pošteno rila po tleh. Bravo Carko!
Vse skupaj naj bi se končalo na podelitvi, ki sva jo midva pričakala v veterinarski ambulanti. Celodnevno bruhanje Carja in skrb selektorja Markota naju je namesto na podelitev pripeljalo v Romunsko veterinarsko ambulanto. Velika profesionalnost veterinarja. Kompletni pregled psa in ultrazvok želodca ni prinesel končne diagnoze. Diagnozo smo postavili po Odisejadi in se imenuje - Kužni kašelj. Ali drugače povedano bruhalno- kužni kašelj.
Sedaj počivava doma zdraviva taco in kašelj in se crkljava.

Reševalni psi- Romunija

Tole pišem direktno iz Romunije. Opisala bom našo pestro pot. Trajala je 23 ur. Do Romunije je bila pot povsem nekaj običajnega. Pestrost se je začela že pri prestopu meje. Kupovanje vinjete ( zakaj že?) in popizdevanje voznika avtobusa je bili samo uvod v Romunsko dogodivščino. Malo avtoceste, potem pa cestni rave parti. Luknja pri luknji, jame, strašni cestni prepadi in semaforji, tisti delovni. Garminka je pogumno napisala, da je naš prihod predviden ob 2-eh zjutraj. Šala mala!
Ob enajstih nas ustavijo policisti in nas hočejo prepričati da smo prevozili dvojno črto. Po borbi in malo igranja da jih ne razumemo, smo se zmenili za ceno 200 lei-ov ( 50 €), kar smo mi pridno preračunali v 10€. Ker je policist kar lepo govoril srbsko, se je sprenevedanje kmalu končalo. Po vprašanju kam smo namenjeni in našem odgovori da smo hoteli na kavo, nas je policist prijazno povabil da naj gremo za njim, da nas on pelje na dobro kavo. In smo šli! Po temnih ulicah. V kombiju se je razvila že prava panika. Zanimivo kako nam je strah spodbudil tisto najbolj temno domišljijo. Koga vse smo hoteli poklicati....., tudi dedi je bil vmes! Smo srečno prišli do črpalke in na kavo. Manjše neškodljive laži, da je G policaj so nas pripeljali do prijetnega klepeta. Pripomogli so cirkuški psi in zadnje kvizko vprašanje: " Koliko stane pištola v Sloveniji?" samo spogledali smo se, pobrali dokumente in iz 50€ smo prišli na ceno kazni ena kava.
Popestritev dolge ravne poti in velika dobava smeha.
v Craiovo smo prispeli ob 6-ih zjutraj. Garmin ne zna več računati. Verjetno ne vidi kako kvalitetna je cesta in da je potovalna hitrost max 30/uro. Dobra rešitev za umiritev hitrosti na naših cestah.

Pofočkana

Zadeta? No, dobesedno sem bila zadeta pred leti in to z pravim metkom. V podrobnosti se ne bom spuščala, ker se enostavno nočem.
Drugače sem pa kar stalno malo zadeta. Zadnje čase malo manj intenzivno, ampak se prav tako pojavlja.

Zdravilni čvek

Doživela sem ga danes. Trajal je približno pet ur in bil je poln vseh tistih stvari, ki sem jih nujno potrebovala. Nasmejano kačji! Hvala!!!! Kar pošteno je spihal oblake nad mano in pregnal tisti občutek...... In dočakala sem tisti SREČNO in tekmujte še za naju.
V družbi 20 tačk sem se odlično počutila. Škoda ker ne more vse to z nama, naslednji teden.....

Nočni zvoki

Preveč spanja, lahko povzroči nekaj nočnih težav. Predvsem tistih, ki se imenujejo nespečnost. To je zame velika redkost, ampak se zgodi. Ker mi je bilo že prekleto dolgčas, sem začela poslušati nočno - jutranje zvoke.
Žabe so imel cel koncert, v ozadju pa je tiho šepetal rahel dež. Za trenutek je vse potihnilo (verjetno je bil odmor), nato so koncert prevzeli ptiči. V določenih delih se jim je sem pa tja pridružil žabji reg. Verjetno žabe niso mogle slediti petju ptic in so se vljudno odmaknile v tišino. Pesem ptic je bila vse glasnejša in delovalo je kot da hočejo s svojim petjem privabiti sonce na plan.
Res je sonce že pošteno pri kukalo v nov dan, kar je posledično pomenilo, da smo se tudi ljudje začeli prebujati. Vsak avtomobilski hrup je ugasnil petje ene ptice. Ob množičnem odhodu avtomobilov na službeno parkirišče so ptice končale svoj jutranji koncert. Žabe so pa le še dodale kašen rega, rega... in začel se je nov dan, nov zvok.