sreda, 6. julij 2011

Domine



Sestavljaš se zabavaš, zlagaš, se koncentriraš, uporabiš energijo in en napačen gib vse poruši. Srečo imaš če si kaj slabo gradil, da se na tistem delu ustavi in se ne ruši naprej. Včasih se slabo narejeno pokaže kot zelo pozitivna stvar.
Grem gradit naprej...na novo, na boljše.

sobota, 21. maj 2011

Za sproti

Ta moj blog, daje podobo kot da se mi prav nič v življenju ne dogaja več. Na srečo, je to daleč od resnice. In ne se bat, ne bom jamrala da nimam časa za pisat. Nekako se bojim kar koli napisati, sploh o psih.
Minilo je leto, od kar je šla mala She in meni se še zmeraj zarosijo oči, ko pomislim na njo. Malo sem se popravila in prenehala primerjati s Fly-em. Flayko raste v vseh pogledih, najbolj mu gre visoko dvigovanje noge. Uživa v lovljenju žogic, palčk, storžev, česarkoli kar vsaj približno leti ( škoda ker nimamo letečih markerjev).
Car uživa po svoje. Najsrečnejši pes mi je deloval na državnem prvenstvu, ker sva malo Muho pustila doma. Občudovanje vreden, predvsem ko ga pripeljem v razred in pade v vlogo učitelja. Prejšnji ponedeljek sva bila v zelo razigranem razredu in tako umirjenega Carja še nisem videla. S svojim obnašanjem je hotel popolnoma umiriti razred. Ne vem če mu je uspevalo, je bil pa še dva dni utrujen.
Jaz sem potujoča. Lavine v Italiji, pri nas, Nizozemska, Francija, Madžarska, Italija, Madžarska,Avstrija, pa kakšno sojenje pri nas... Vmes skakanje po bolnicah in žalost, skrbi, utrujenost in neprebavljiva nervoza. Je tudi smeh, ki pa ga je zaenkrat še premalo da bi me spravil v ravnovesje.
Bi bil pa že pošten čas, da se krivulja spreobrne.

četrtek, 10. februar 2011

SOLZE

Vesela da so, pa čeprav me tiste samo-hodeče velikokrat spravijo v neprijetno situacijo. Te so ne obvladljive. Trudiš se in trudiš da bi jih zadržal, one pa z največjo plana hočejo na svetlo in to prav zanalašč. Ljudje te pol gledajo kot sedmo čudo in začnejo z najbolj nemogočimi vprašanji. Kot da bi jaz vedela zakaj hočejo ven? Vprašaj jih? Itak se bodo posušile preden ti bodo odgovorile. Take so, samo za zmedo!
Imam svojo teorijo zakaj hočejo ven. Ker je v tem trenutku količine vode v telesu preveč in se telo na vsak način hoče spraviti v ravnovesje, tako ali drugače.
Rešitev je verjetno več. Ena je da ne piješ, si presušen in se zaradi suše ne morejo pojaviti. Druga je da greš telovadit, švicat in gre ta odvečna voda iz telesa s potjo. Psihiatri pravijo temu, da se proizvaja hormon sreče. Hm, mogoče?
Tiste ta boleče solze so druga stvar. Te imajo nalogo da nam sperejo oči in pogled, da lahko jasnejše vidimo v svet. Nam razbistrijo sliko in nam razjasnijo barve do te mere, da tudi črna postane rahlo sijoča, taka žametna. Te so take, ta prave, zdravilne.
Solze sreče imajo bolj nalogo da razveselijo okolico in nas postavljajo na realna tla. Ko nehajo teč, evforija poneha in spet smo na realnih tleh.
Potem so še tiste, ki jih moj tata najbolj sovraži. Imenuje jih žensko orožje. Ha! Za te pa samo ženske vemo kako se jih uporablja in kdaj.

Zaključek: Hvala za solze! Zakon so!