Ne morem več! V zadnjem času moja najpogosteje izrečena beseda na društvu. In nekako me nihče ne razume. Moje baterije so prazne in nikakor se ne morejo ponovno napolniti. Ni povratne energije. Zaradi določenih dejanj in ljudi se je vse skupaj začelo. Sledila je seveda slaba volja in tista moja tako znana tečnoba. Kljub obljubam in pogovorom( bolj so bili podobni monologu), se ni nič bistvenega spremenilo.
Nato sledi tisti občutek, da niso vsi krivi. Ampak mi smo skupina in tako moremo delovati. Velikokrat ne gre, saj tako pravijo. Jaz še vedno živim v nekem svetu, v katerem verjamem, da se to da. Zakaj je to tako težko? Najhuje pa je, da se reševanja vsega skupaj lotijo ljudje, ki za vso zmedo niso nič krivi.
Seveda iščeš največ krivde v sebi. Jaz sem vodja, jaz ne znam voditi ljudi in jih motivirati. Tudi od drugih slišiš podobne komentarja. Na žalost ne morem več in pomoči nikakor ne najdem. Nekje se ti zdi, da korakaš na mestu ali še bolje korakaš vzvratno v prepad.
Vseeno se ( hvala vesolju) vedno pojavi sonček in to so tisti trije tečajniki v osnovnem šolanju. Zopet skupinica ljudi, ki enkratno funkcionira. Skupina, ki sama sebi daje energijo za svoj uspeh. Ko pogledaš njihovo zagnanost in voljo do dela, napredek pri njih in pri psih, se vedno vprašam: " Sem jih jaz vsaj delno pripravila do tega? Taka zagnanost sem nekoč poznala tudi v naši skupini! Le kje se skriva? Bo prišla nazaj? Ali bo sledil propad? "
Veliko vprašanj. Odgovore in razloge čemu tako, bo prinesel pa samo čas.
Nekaj čisto normalnega je da ko celica zraste se razdeli in deli naprej. In ponovno zraste ter se ponovno deli...to je življenski krog, ki ga ne more nihče ustaviti...ali na kratko povedano, po dežju vedno posije sonce ;)
OdgovoriIzbrišizdrži še en teden, pol bomo malo kače skupaj sikale ;)