Teden

Sobota, 7.februar 2009. Zjutraj se odpravim v Koper na Primorsko vajo. Od doma za popotnico dobim opazko, da se je začelo novo reševalsko leto. To pomeni,da je moj naslednji fraj vikend, tam nekje konec decembra. In res ni daleč od resnice.
Primorska vaja se je začela na vsem znanem mestu, na kraškem robu, nekje med Kozino in Črnim kalom. Lepo je bilo pogledati na zbrano druščino. Vreme je bilo tipično reševalsko ( dež, veter, mraz). Takoj ko se je začel prehranjevalni del, se je pokazalo sonce. Lep popoldanski trening. Še boljša večerja HVALA. In potem pot domov z postankom v Selu, kjer smo nazdravili okroglemu Davidu.
Nedelja, 8.februar do četrtka, 12.februarja 2009. S težavo vstanem, pakiram vse možne zimske potrebščine. Napišem še par mailov in se odpravim v Kaseren- Italija, no raje južna Tirolska, da mi kdo ne bo zameril. Lavinski tečaj, v organizaciji Rettungshundestaffel Bruneck. Za 268km vožnje potrebujem štiri ure. Obožujem zimsko naravo in se čudim količini snega. Za spremembo sem v skupini ki jo vodi Italijan. Mislim, da mi več ni potrebno napisati. Vreme nas je štiri dni obdarjevalo s snegom in vetrom. Še danes me zebe. V četrtek se odpravim domov. Ostali so opravljali še izpite. Pot domov je bila polna snežnih presenečenj.
Petek, 13.februar 2009. Moja prva uradna vaja z HRI-jem. Utrujena, brez moči in s strahom se odpravim na vajo. Nikoli nisem oboževala zgodnjih jutranjih ur. Začetek vaje 6.30. Izdelava sidrišč, varovališč in vrvne ograje v zimskih razmerah. Vajo sem preživela, se veliko naučila in komaj pripeljala do doma. ( bom o tem bolj obsežno kaj napisala). Ampak jutri je nova borba
Sobota, 14. februar 2009. Prva letošnja kvalifikacija za svetovno prvenstvo. Spet v Koper. Jutro začnem z veliko slabe volje. Čakamo "gozdarje" da končajo z iskanjem. Odpravimo se na "ruševino". Iskanje še za nas "zidarje". V Koper na poligon. Sledi pizza in nato kraljevska disciplina - poslušnost in ovire. Mislim da je čas da začnemo delati.
Nedelja,15.februar 2009. Začetek pasje šole v kinološkem društvu. Z veliko muko se odpravim na domač poligon. Od daleč opazujem nove tečajnike in navdušene inštruktorice in kar vidim težave, ki vsemu temu sledijo. Z pogovorom poskušam rešiti probleme, ki se kar kopičijo in zopet sem neuspešna. Še zmeraj vso vsi mnenja da pretiravam.
Za zaključek malo daljšega tedna, zapiska pozivnik. Nesreča tekača. Zopet začutim adrenalin in tisti občutek ki se je zadnja leta nekam skril. Ko pridrvimo na kraj dogodka je ponesrečenec že v reševalnem vozilu. Zadovoljni, da je vse z njim vse o.k. se odpravimo še na čaj in domov.

Konec tedna!