Povabilo presenečenja

Mislim, da je minilo že tri leta odkar sem prvič v osnovni šoli izvajala učno uro s Carjem. Povabila in prošnje za obisk sem dobivala iz vseh okoliških šol ( tudi zamejstva). Iz moje domače šole pa ne duha ne sluha. Ob vsaki priliki sem omenjala, da izvajam tudi učno uro in nikakor na domačih tleh nisem izzvala zanimanja. Pred enim mesecem pa se je zgodilo. Poklicala me je učiteljica iz naše šole. V vsem svojem začudenju sem zamenjala datum prvega informacijskega pogovora (ponavadi ga nimam, ampak sedaj...).
Carja sem skopala, kljub slabemu in mrzlemu vremenu, da bo le lep in dišeč prišel v šolo. Z nekim strahom sem se odpravila izvajati učno uro. Mislim, da tako zmedena nisem bila niti prvič ko sem jo izvajala. Učna ura v našem kraju. Ravnateljica je dovolila psa v razred. Kakšen napredek. Pes v šolskem razredu!



Danes ko vse to razmišljam, se mi vse skupaj zdi kot "Misija nemogoče". Ali je to res slovensko razmišljanje, ki mi ga je nekoč razlagal prodajalec enih od prodajanih verig čistil? Njegove besede so zvenele nekako tako: " Sosedi ne ponujajte ničesar. Kajti če boste začeli pri nje, vas prvo ne bo sprejela, nato vas bo še očrnila pred vsemi in prav nikoli ne boste prišli v njeno hišo. Povabite vse ostale, naj soseda gleda in posluša, kaj vsi ostali pravijo o vas. Nato vas bo z največjim navdušenjem povabila. In se hvalila s tem da ste njena soseda. "
Nikoli si nisem mislila da te besede tako ali drugače držijo. Zadnjo potrditev svojega dela dobiš v domačem kraju. Je to mogoče nevoščljivost, ali samo ne cenjenje tistega kar ti je blizu...