petek, 31. december 2010

Rezultat tega leta

Borbeno leto je bilo. V velikem pričakovanju da pride, in še v večjem da gre. Leto polno odločitev, spoznanj, krutih resnic, ........ in hvala Vesolju tudi za lepa doživetja, ki so nekako krpala rane in dajala energijo.
Veliko je bilo takih žalostnih dogodkov, ki jih nikakor ne morem preboleti. Veliko je bilo veselih dogodkov, ki si jih ne želim nikoli pozabiti. Veliko je bilo polen, ki so se izkazale za zelo dobro stvar, pri tako mrzli zimi. Veliko je bilo nožev v hrbet, ki so pripomogli da so pljuča lažje zadihala.
Veliko vsega, tako slabega kot dobrega.
In kaj si želim za Leto 2011?! Ne pričakujem ga z nekim veseljem in pričakovanjem da bo boljše. Bo takšno kot bo! Edino kar si želim je, da mi ne bi zmanjkalo energije za vsako borbo posebej. Da bi bila kos tako prihajajočim žalostnim trenutkom in da bi znala še bolj uživati v veselih trenutkih. In to želim tudi vsem Vam!
Naj bo leto 2011 polno pozitivne energije, da bo vsaka naloga izpolnjena in vsaka težava premagana!

ponedeljek, 20. december 2010

Kakšna škoda, še vedno toliko okusa pa tako malo časa

Vodnik + pes = celota
Načeloma je tako da če en odpove, odpove vse.
Po milijon treningih ki jih naredimo z našimi psi, lajanje, iskanje, poslušnost, lajanje pa usmerjanje, pa tristo malenkosti, največkrat pozabimo na faktor vodnik. In potem se zgodi, tista strašna preizkušnja, ki jo poimenujemo izpit. Pes zna vse. Vodljiv, da se ga usmerja kot da bi ga imel na daljincu. Najde pogrešano osebo se usede in laja skoncentrirano v pogrešanca do prihoda vodnika, nadaljuje šolsko lepo. In potem...... odpove vodnik. Pozabi na čas, se ušteje v dolžini prehojene poti in obtiči. Pes ga 100 % posluša in preišče nekajkrat levo in potem še desno stran in posluša. Vodnik pa obstane na točki in sodniku zazvoni ura. Čuden pogled in še zmeraj voljo do dela, še zmeraj dober okus in filing izpita, časa pa nič več. In nič. Konec, se vidimo naslednjič. Okus pa ostane, pa čeprav grenak in razočaran. Kuža je pa tako lepo delal........, vodnik pa ?

torek, 14. december 2010

Darila

Zdi se mi da živim v nekem svojem svetu, kjer si sama določam praznične dni in s tem tudi dneve obdarovanja.
In s čim se obdarujem? Ponavadi je daleč od materialnih dobrin. Težko bi že to izvedla, ker mi je hoja po trgovinah in nakupovalnih središčih ena velika muka. Ponavadi je nujno zlo.
Največje darilo je lep dan. To je tisti dan ko se zjutraj zbudim z eno posebno energijo, ko pomislim da bi ta dan lahko premaknila gore, ko me čakajoče delo spravlja v dobro voljo in ne v nemogoč obup. Dan ki se zaključi s preganjanjem zveri in s prijetno utrjenostjo. Če je v takem dnevu še kje kakšno dobro kafe s prijetnim klepetom in ravno prav začinjenim bentanjem je še toliko lepše.
Pa je to pravo obdarovanje? Zame je!
Ampak ljudje velikokrat merimo darila z materialno vrednostjo. Darilo katero kupiš v trgovini, zaviješ v darilni paket in okrasiš z mašnico? A je to sploh darilo? Nekaj kar kupiš, zato ker moreš. Darilo ki prinese kratkoročni nasmeh na obraz. Darilo katerega boš pozabil v kratkem času. Darilo katero nima niti kančka truda in osebnosti, samo poteg s plastično kartico.
Pred leti mi je prijatelj rekel:" Kaj ti pomaga nov televizor, avto, hiša ko si srečen samo nekaj trenutkov, potem pa začneš gledati za boljšo, večjim, še razkošnejšim in v tistem trenutku postaneš spet nesrečen ker nimaš tega in zopet si v začaranem krogu materialnih želja."
A si vse to zasluži ime darilo?
Katera darila se jaz spominjam. Darila ki so povezana z materialnostjo in ne z lepim dnevom. Medvedka Pikija, ki mi ga je podarila sestra, miško ki je krasila mojo torto ob tretjem rojstnem dnevu, knjigo s katero sem morala ( zaradi popravnega izpita) preživeti celo poletje in še kakšno šolsko leto, koledar ki je bil narejen posebej za mene, dedka mraza ki me je presenetil z načinom kako je prišel ( daril se ne spominjam), plišasto igrače ki je podoba "nadimka", doma narejenimi piškoti. Ostala darila z neko strašno vrednostjo so nekje pozabljena. Morem prav pobrskati po spominu, da si jih še spomnim.
In ko gledam ljudi, ki si belijo glavo kaj bodo nekomu kupili, se vedno vprašam: Ali se bodo obdarjenci zapomnili to novo leto po tem darilu? Ali jih bo to darilo res osrečilo? Ali bo samo še en stvar več?"
En dober klepet, nasmeh, kava, sprehod, lovljenje snežink, piškot, prijetno družinsko kosilo, ....,......, to so darila! Darila z vrednostjo!

petek, 12. november 2010

Moja Zlata ribica

Jaz imam zlato ribico.
To ni čisto navadna zlata ribica! Ne živi v akvariju, ampak lepo v boksu ali pa se sprehaja po stanovanju. Moja zlata ribica je rumene barve, ima ušesa, 4 tačke in en strašno mahajoči rep. Najbolj na zlato ribico spominja v količini koncentracije, ki jo zmore. En velik pooooook in to je to. Seveda ima moja zlata ribica tudi ime ( več imen) in to je Kaličopko, uradno Finn, za lepe dneve Fly, pri iskanju pa je lepa Zlata ribica.
Simpatično - navihan, skakajoč in predvsem mahajoč z repom. Pravi repek!



nedelja, 7. november 2010

Alternativa

Ko vse drugo odpove ostane še
alternatíva -e ž (ȋ) položaj, ko se je treba odločiti med dvema možnostma, od katerih ena izključuje drugo








nedelja, 24. oktober 2010

V sliki od MAJA do NOVEMBRA


MAJ

Prišel je Kaličopko

Spet prekrasna Finska


JUNIJ svetovno prvenstvo, malo morja


JULIJ


Estonija, psi in borovnice.
Morje, gužva in plavanje


AVGUST

:)
Pasji treningi in pasje odločitve.



SEPTEMBER

Otvoritev prenovljenega poligona


" Dopust"
Brazilija



OKTOBER

Sladkanje


...in še veliko drugega..

torek, 17. avgust 2010

Odločitve in spremembe


Ponavadi se za nekaj odločiš ker hočeš nekaj spremeniti. In v kritičnih trenutkih, v času odločitev, se marsikaj pokaže. Pokažejo se prijetni in neprijetni obrazi. Vsako pričakovanje pač lahko prinese tudi razočaranje. Boli pa ko se o nečem motiš. Ne morem verjeti in ne morem se potolažita. Danes je pač bil dan za leden tuš.

Vse se vrti naprej. Sonce je za danes zašlo in jutri je nov dan.

sobota, 7. avgust 2010

Nenapisani dogodki

Veliko jih je. Pisanje mi pa ne gre.

Kaličopkotu delam veliko krivico, ker vsak njegov korak primerjam z malo She. Tudi če se trudim, da bi jo počasi pozabila, jo vidim na vsakem koraku. Prav nadležna in zoprna sem.

Pesjanarji smo si dodobra opremili poligon in čaka nas velika otvoritev, do takrat pa še precej dela.

Odločitve in pričakovanja za jesen so velika. Nekje tiho so skrita, ker se bojim, da če jih povem naglas bodo čudežno izginila.

Samo življenje je borbeno, s kratkimi uživaškimi trenutki.

To je na kratko vse.




nedelja, 23. maj 2010

Iskanje odgovora?


Iščem ga med oblaki. Odgovor na tisti večni Zakaj!

torek, 4. maj 2010

Mala She

Včeraj zvečer je odšla. Hvala ti She, ker si mi s svojimi vragolijami popestrila to leto. Upam da bo Gromči poskrbel da ti ne bo dolgčas. Wou...

petek, 30. april 2010

:)

Spominčice .......

Ogenj ......


Prostor za nabiranje energije.....

sreda, 14. april 2010

Treningi

Včasih se ljudem okoli mene (ki se ne ukvarjajo z reševalnimi psi) zdi da sem rahlo zmešana, ko ob pogledu na porušen objekt zavzdihnem, kot da sem videla nekaj najlepšega na svetu. V tistem trenutku že razmišljam kam in kako bi skrila markerja, da bi najboljše pripravili psa na različne situacije. Takoj zavrtim telefon in že težim če kdo koga pozna, ki bi vedel čigava je ta ruševina.

In pri tem ko je to pri nas ustaljena praksa, je v tujini drugače. V tujini so pravi centri s kupico umetnih ruševin, z neštetimi možnosti dobrega treninga. Pri nas imamo tako umetno ruševino na Igu, v izobraževalnem centru. Pravijo ji ruševinska vas, s petimi hiškami, ki se ni že 10 let nič spremenila. Oziroma se je spremenila, zmanjšali so jo.
Do tega vikenda se mi je ruševinski center v "Tritolu" v Avstriji zdel nekaj sanjskega za trening. Še zmeraj je luksus.
Ampak, to kar sem videla v Švici, to je pa res tisti vuuuuuuaaaauuu. Umetne ruševine, ki so kopija tipov ruševin, ki so se naj pogosteje pojavljale na območjih ki jih je prizadel potres.
In Švicarji nimajo samo enega takega centra, ampak dva, ki ju prenavljajo na vsake dve leti.
Več bodo povedale slike umetnih ruševin.
Pa še vprašanje na koncu. Zakaj so že Švicarji, tako dobri v iskanju iz pod ruševin ???



ponedeljek, 12. april 2010

....in sva šla ...




... jaz in moj troli, na sodniški vikend nekje med Ženevo in francosko mejo. Itak da ni bilo direktnega leta, tako da sta bila le dva malo daljša skoka. Več smo se vozili z avionom po tleh, kot po zraku. In seveda z menoj tudi moj troli. Ker je malo samosvoj in zmeraj malo caplja za mano, ga velikokrat nekako pokličem: " Dej pejdi že!" Ponavadi me nihče ne sliši, ampak tokrat je bila Katja ( in njen troli) zraven in me je imelo čudno pogledovala. Jaz pa sem si začela prepevati...in sva šla. Ker nas je bilo kar nekaj na ženevskem letališču in smo vsak leteli na svojo stran, je vsaka toliko časa nekdo šel, skupaj s svojim trolijem....in sta šla.... od Ženeve do doma.

http://www.youtube.com/watch?v=WlUQ80ipBH8
http://www.youtube.com/watch?v=n3yEmvzn9_0

nedelja, 4. april 2010

Spomlad

Letos je trmasto čudna. Spremlja jo:
- vsakodnevni dež
- zdrav duh - samota- svetloba - lučka
- cvetoči travnik - upanje

sobota, 20. marec 2010

Že cel teden v mislih pišem ta blog in ne najdem niti pravega naslova. Rada bi zapisala kaj o dogodkih povezanih z burjo, ki je divjala prejšnji teden na Goriškem. Pa ne o tem kaj vse je povzročila in podrla, ampak o ljudeh ki so jo spremljali in nekako koordiniral delo gasilcev in ostalih enot.
Center za obveščanje je prva zgodba. Usklajen, uigran team dveh oseb. Vmes sem jih zmotila samo jaz s svojim blebetanjem in spremljanjem celotnega dogajanja, s spoštovanjem v očeh. Vse pod nadzorom, umirjenost ki daje ljudem občutek varnosti in zaupanje, da v nesreči nisi sam. Pomanjkanje informacij, neprestano zvonjenje telefona in noč pusti na koncu delovnega dne in na začetku samega dne utrujenost in upravičen nervoz.
Zraven 112 deluje, zaradi izrednih razmer, občinski krizni štab CZ, ki pokriva dogodke na občinskem nivoju. Še ena oseba ki obvlada svojo nalogo. Prijazna beseda in zagotovilo da se bo vse uredilo je zlata vredno. Prav to je tisto kar ljudje v nesreči potrebujemo! Brez brezglavega bezlanja in s pametjo se reši vsak problem.
Gasilci, člani HRI, ostali prostovoljci na terenu so kot terenci na atomski pogon! Iskrica v očeh! Kljub burji, mrazu, nemogočimi pogoji se z veseljem odpravijo na teren in se vračajo nazaj v bazo po novo nalogo. Sliši se smeh in v glasu zadovoljstvo, da lahko pomagajo. Vse je popolno pod nadzorom. Po radijski postaji se samo še sliši: " Naloga opravljena, vračamo se v bazo." Nikakršnega nerganja, nezadovoljstva ali znakov utrujenosti. Predvsem pa visoka disciplina.
Ko po celi noči intervencij, eden od gasilcev izjavi da se bo za njih delo začelo šele ko se vse skupaj umiri, se krepko zamislim. Oni so prostovoljci in ljudje čakajo na njihovo pomoč in jo bodo tudi dočakali. Ne vem koliko polomljenega drevja so posekali in pospravili in koliko hiš so pomagali prekriti v tednu po burji. Ampak glede na to da jih kar naprej srečujem, so še vedno v prostovoljnih akcijah.
Tukaj so še novinarji. Celo popoldne, celo noč in celo dopoldne sta dva novinarja, kamerman in fotograf spremljali dogodke v zvezi z burjo. V tem času so opravili 900km, bili neverjetno ne vsiljivi, prijazni in prekleto budni in to za 1:20 televizijke minute in časopisni članek. A smo ljudje res tako željni novic o katastrofah?
Na terenu je bilo še veliko drugih služb, ki so se trudili vrniti življenje v ustaljene, normalne tirnice ( elektro, komunala,......).
In kaj se mi je najbolj v sidralo v srce? To so klici starejših oseb. Njihov občutek nemoči in strah da so ostali sami. Pri vsem sem si zapomnila naslov neke starejše gospe, ki ji je burja odkrila streho. Včeraj sem šla mimo njene hiše in videla popravljeno streho. Streho so ji popravili pripadniki CZ. To je to! Še smo ljudje in predvsem nismo sami!

torek, 16. marec 2010

Lavinski tečaj 2/2010

Tradicionalno, Vršič. Letos je v dolini že pošteno dišalo po pomladi, ko nas je čakal še lavinski tečaj. Na travnikih so se razcvetele trobentice in v zraku je bil že tisti pravi vonj po sveži travi. Na Vršiču pa me je spet presenetila zima s svojim mrazom. Ne spomnim se kdaj me je nazadnje tako zeblo. Na sebi sem imela oblečenih 5-6 slojev oblačil. Groza! Verjetno je bilo premalo antifriza, no vsaj za mene. Skupina ki mi je bila dodeljena je bila na meji kičastega. Pridni vodniki, psi skoraj brez težav. Edino veter in sneži meteži so uničevali ves ta kič.
Car mi je hvaležen da je ostal doma. She je pa svoj prvi rojstni dan dočakala v delovnem vzdušju.
Popoldanska predavanja so bila zanimiva, večerni pevski zborček "krasen". Sobotni krst v znamenju Butalcev in soljenja mladih reševalskih glav.
Smučk pa verjetno letos še ne bom pospravila.


Slikal Jože

nedelja, 21. februar 2010

Splošno počutje - blodnja

Zgleda, da je spet tisti čas v letu, ko se počutim kronično utrujena. Totalno brez energije.
Ugotovila sem tudi, da se določenih stvari ne da popredalčkat in občutek mi je na momente še zelo všeč. Misli bežijo in jih ne morem zaključiti. Uživam in hkrati se mučim. Čudno slišat? Res je čudno. Mogoče se pa stvari samo spravljajo v ravnovesje in me nihanja nemogoče utrujajo. Odgovorov niti ne iščem. Se mi zdi da jih je nemogoče najti. Predvsem pa verjamem v to, da je to samo trenutno in da se bom kmalu vsemu skupaj smejala. In s smehom bodo tudi strahci izginili...

ponedeljek, 15. februar 2010

Lavinski tečaj 1/2010

Prvi letošnji resni odhod s psi je bil lavinski tečaj v Kasern. Decembra se mi še sanjalo ni, da bom konec tedna sodila mednarodne lavinske izpite. Dva tedna pred odhodom pa je prišla prošnja, če bi se lahko tečaja udeležila kot inštruktorica. Z veseljem. To veselje je malo uplahnilo, ko sem spoznala skupino in vse njene težave. Domišljija mi še kar deluje. Res sem bila prikrajšana za marsikatero uro spanja, na račun tuhtanja kako sploh naprej. Na koncu nam je uspelo. Vsem skupaj je s skupnimi močmi uspelo doseči nivo pričakovanega. Uf! Vsi so nasmejani in zadovoljni zapustili tečaj.

Delo je samo en del tečaja. Popoldne in zvečer pa je tudi čas za kakšno pohajkovanje in neumnost. Razvili smo med zvezno osvajanje, odkrili novo turno smučarsko smer, nekateri so kašljali in se zdravili z raznimi čarovniškimi pripravki, v glavnem smo se smejali in na svoj fuknjen reševalski način uživali.
Med zvezno dogajanje. Le kaj naj si človek misli, ko mu zvečer zablokirajo vstop v lastno sobo?

Kaj pa psi? Rasli so! V svojem egotu so bili z dneva v dan bolj močni in pogumni. Ponovno so odkrili skrivnosti in lepote snega in pomanjkljivosti lastnikov.
Jaz sem odkrila da znajo moji čevlji leteti, posebno takrat ko bi mogli počivati. In zopet sem odkrila kaj vse ti lahko ukrade spanec ;)

slike je prispevala Vera. Hvala!

četrtek, 21. januar 2010

Končno

... je prišlo tako težko dočakano 2010. In kaže se da bo res boljše od lanskega. Saj začetki so zelo zanimivi.
Vse se nekako poklaplja. Dobila sem potrebno brco, da sem začela razmišljat o novih stvareh. Kače so me razsvetlile s svojim pogumom. Pogovori z zelo zanimivo osebo so začeli prebujati že nekaj let potlačeno željo. Mogoče bom pa le zbrala pogum in se ponovno lotila stvari iz druge strani in bom nehala traumirati.
Seveda sem letos naredila tudi že neumnost. Opravičila itak ni. Mi pa v glavi stalno brenči del pesmi "Mi je žal"...

In zakaj, ne delaš sam po svoji glavi,
In postal bi svoj junak,
Ne pustil, da ga zavede.

Vsak bedak, ki uvaža tuje sanje,
Le dodaja na seznam,
Več in več, proti naravi.

Psi pa uživajo v končno dočakanih sončnih dnevih.