Že cel teden v mislih pišem ta blog in ne najdem niti pravega naslova. Rada bi zapisala kaj o dogodkih povezanih z burjo, ki je divjala prejšnji teden na Goriškem. Pa ne o tem kaj vse je povzročila in podrla, ampak o ljudeh ki so jo spremljali in nekako koordiniral delo gasilcev in ostalih enot.
Center za obveščanje je prva zgodba. Usklajen, uigran team dveh oseb. Vmes sem jih zmotila samo jaz s svojim blebetanjem in spremljanjem celotnega dogajanja, s spoštovanjem v očeh. Vse pod nadzorom, umirjenost ki daje ljudem občutek varnosti in zaupanje, da v nesreči nisi sam. Pomanjkanje informacij, neprestano zvonjenje telefona in noč pusti na koncu delovnega dne in na začetku samega dne utrujenost in upravičen nervoz.
Zraven 112 deluje, zaradi izrednih razmer, občinski krizni štab CZ, ki pokriva dogodke na občinskem nivoju. Še ena oseba ki obvlada svojo nalogo. Prijazna beseda in zagotovilo da se bo vse uredilo je zlata vredno. Prav to je tisto kar ljudje v nesreči potrebujemo! Brez brezglavega bezlanja in s pametjo se reši vsak problem.
Gasilci, člani HRI, ostali prostovoljci na terenu so kot terenci na atomski pogon! Iskrica v očeh! Kljub burji, mrazu, nemogočimi pogoji se z veseljem odpravijo na teren in se vračajo nazaj v bazo po novo nalogo. Sliši se smeh in v glasu zadovoljstvo, da lahko pomagajo. Vse je popolno pod nadzorom. Po radijski postaji se samo še sliši: " Naloga opravljena, vračamo se v bazo." Nikakršnega nerganja, nezadovoljstva ali znakov utrujenosti. Predvsem pa visoka disciplina.
Ko po celi noči intervencij, eden od gasilcev izjavi da se bo za njih delo začelo šele ko se vse skupaj umiri, se krepko zamislim. Oni so prostovoljci in ljudje čakajo na njihovo pomoč in jo bodo tudi dočakali. Ne vem koliko polomljenega drevja so posekali in pospravili in koliko hiš so pomagali prekriti v tednu po burji. Ampak glede na to da jih kar naprej srečujem, so še vedno v prostovoljnih akcijah.
Tukaj so še novinarji. Celo popoldne, celo noč in celo dopoldne sta dva novinarja, kamerman in fotograf spremljali dogodke v zvezi z burjo. V tem času so opravili 900km, bili neverjetno ne vsiljivi, prijazni in prekleto budni in to za 1:20 televizijke minute in časopisni članek. A smo ljudje res tako željni novic o katastrofah?
Na terenu je bilo še veliko drugih služb, ki so se trudili vrniti življenje v ustaljene, normalne tirnice ( elektro, komunala,......).
In kaj se mi je najbolj v sidralo v srce? To so klici starejših oseb. Njihov občutek nemoči in strah da so ostali sami. Pri vsem sem si zapomnila naslov neke starejše gospe, ki ji je burja odkrila streho. Včeraj sem šla mimo njene hiše in videla popravljeno streho. Streho so ji popravili pripadniki CZ. To je to! Še smo ljudje in predvsem nismo sami!