Ukrajina- Romny

Včasih ne veš kaj te čaka. Čeprav sem bila delno pripravljena na malo drugačen svet, me je vse skupaj precej presenetilo.
Pasport kontrola in gužva in zmeda na prevzemu prtljage na letališču je bil samo uvod v vse skupaj.
Začelo se je s pretiranem moškim kavalirstvom. Sledilo je realno srečanje z revščino in ogromnimi standardnimi razlikami.
Romny kjer je bil naš končni cilj, je 250 km oddaljen od Kijeva, v smeri proti ruski meji. Ceste so ena sama velika jama in s tem vožnja prava poskakujoča muka.

Pogled v okolico me je iz minuto v minuto bolj žalostil.
V hotelu novo presenečenje, ker soba po mnenju organizatorja, ki sta jo dobila Andreas in Jaroslav ni bila dovolj dobra zame, sem jaz dobila pravi kraljevski apartma.
Ogled iskalnih področji in srečanje z vso organizacijsko strukturo je pokazalo še eno kavalirstvu v duhu vodke in z začetkom moškega teženja.
Ker se je moja pot začela ob petih zjutraj in na letalih prehranjevanje ni bog ve kaj, me je lakota že pošteno mučila. Odhod v restavracijo in spoznanje še z eno strani revščine. Velikost obrokov je bila v velikosti 1/4 naših. OK jutri je nov dan.
Zjutraj skok v trgovino. Trgovina polno naložena z osmimi izdelki in jaz sem prišla ven praznih rok.
Organizator postreže z jutranjo kavo in s sendviči. Prvi grižljaj zaustavi našo prebavo.
Začnemo z delom in s kasneje najpogostejšo besedo, ob srečanju z težavami in neorganiziranostjo " Nema problema".
Avstrijskemu kolegu se je že pošteno mešalo. V nedeljo pa je že z veseljem ponavlja Nema problema.
Odmor za kosilo in zopet srečanje z lakoto. Juha z koščkom krompirja in par koščki zelenjave in pusta ajdova kaša. Kruh je bil prijetna dobrodošlica. Vonj vodke in pijani moški so nas spremljali cel dan.
Zvečer ko sem se zaklenila v sobo sem si pošteno zaželela, da bi se zbudila v moji Sloveniji.
Sobota popoldne smo imeli nekaj časa da si ogledamo mestece malo bolj od blizu. V spominu je sivina in žalost ljudi. V okolici ogromno zapuščenih psov. Ljudje v vedru na ulici prodajajo krompir, sončnična semena in mleko.
Avtobusi in vozni park sta nekaj posebnega.


Policijski vozni park.

Andreas se ves čas sprašuje kako je lahko taka revščina pri vseh obdelanih poljih? Ne znamo mu razložiti sistema zadrug in kolhozov. Pač za njega še malo bolj drugačen svet, kot za mene.
V nedeljo pot domov in že v Kijevem pridemo v svet velikih razlik. Na eni strani luksuzni avtomobili, drugje sama lakota in vonj po vodki.
Saj vem da so razlike povsod, ampak tako hudo pa le upam da ni?!?
O psih in izpitih pa drugič.