Blatenje

Ko imaš že vsega čez glavo, ti paše odklop. Čas je da izkoristim obljubljen ogled Predjame. Toliko časa že govorimo o tem, da bi bil čas. Zmenjeno! V petek ob 17-ih pred Predjamskim gradom.
Navodila so bila taka:" Vzemi čim slabši kombinezon, pa škornje al pa čevlje ki ti jih ni škoda, pa termo perilo, pa gate za preobleč in na brisačo ne pozabi." Prav! Nič nenavadnega. Pejmo!
Štirje jamarji in dve kači.
Veliko besed, ustrahovanj, zafrkancije in odločitev je zahodni rov.
Padec še preden sem stopila v jamo je bil povod za vso (pretirano) previdnost, ki se je na žalost kasneje izkazala, da ni tako nedolžna.
Blatne drsalnice, mrzla jamska kopel in predvsem BLATO je bil dober povod za smeh. Prva resna ovira je v moji glavi postavljala dvom o tem da bi šla naprej in padla je odločitev " Se ne čutim, grem nazaj!" To je seveda potegnilo za sabo pol ekipe. Drugi so nadaljevali. Mi pa ne da bi šli ven iz jame, smo z veseljem šli pogledati še vzhodni rov. Blatili smo se do kolen. Kmalu sem izgubila čevelj. Sledila je peščena plaža, ki je bila na žalost kar nasmetena ( smeti prihajajo z vodo iz zunanjega sveta) in nato plazenje čez ožje dele jame, plazenje čez kamenje vse do sifona. Našla sem celo tisto luknjo, v katero bi se včasih tako rada skrila za kakšen teden ali mesec.
Po isti poti nazaj in nasproti nam pride drugi (rahlo pomanjkljiv) del ekipe. Brez preizkusa orientacije v jami ni šlo.



David nas je slikal, za sliko pa je poskrbel Simon.

Res je, da sem se srečala z veliko lastnimi strahci. Kljub vsemu more biti blato smejalno - zdravilno. Nasmeha in zadovoljstva ni in ni zmanjkalo......,......