Že cel teden v mislih pišem ta blog in ne najdem niti pravega naslova. Rada bi zapisala kaj o dogodkih povezanih z burjo, ki je divjala prejšnji teden na Goriškem. Pa ne o tem kaj vse je povzročila in podrla, ampak o ljudeh ki so jo spremljali in nekako koordiniral delo gasilcev in ostalih enot.
Center za obveščanje je prva zgodba. Usklajen, uigran team dveh oseb. Vmes sem jih zmotila samo jaz s svojim blebetanjem in spremljanjem celotnega dogajanja, s spoštovanjem v očeh. Vse pod nadzorom, umirjenost ki daje ljudem občutek varnosti in zaupanje, da v nesreči nisi sam. Pomanjkanje informacij, neprestano zvonjenje telefona in noč pusti na koncu delovnega dne in na začetku samega dne utrujenost in upravičen nervoz.
Zraven 112 deluje, zaradi izrednih razmer, občinski krizni štab CZ, ki pokriva dogodke na občinskem nivoju. Še ena oseba ki obvlada svojo nalogo. Prijazna beseda in zagotovilo da se bo vse uredilo je zlata vredno. Prav to je tisto kar ljudje v nesreči potrebujemo! Brez brezglavega bezlanja in s pametjo se reši vsak problem.
Gasilci, člani HRI, ostali prostovoljci na terenu so kot terenci na atomski pogon! Iskrica v očeh! Kljub burji, mrazu, nemogočimi pogoji se z veseljem odpravijo na teren in se vračajo nazaj v bazo po novo nalogo. Sliši se smeh in v glasu zadovoljstvo, da lahko pomagajo. Vse je popolno pod nadzorom. Po radijski postaji se samo še sliši: " Naloga opravljena, vračamo se v bazo." Nikakršnega nerganja, nezadovoljstva ali znakov utrujenosti. Predvsem pa visoka disciplina.
Ko po celi noči intervencij, eden od gasilcev izjavi da se bo za njih delo začelo šele ko se vse skupaj umiri, se krepko zamislim. Oni so prostovoljci in ljudje čakajo na njihovo pomoč in jo bodo tudi dočakali. Ne vem koliko polomljenega drevja so posekali in pospravili in koliko hiš so pomagali prekriti v tednu po burji. Ampak glede na to da jih kar naprej srečujem, so še vedno v prostovoljnih akcijah.
Tukaj so še novinarji. Celo popoldne, celo noč in celo dopoldne sta dva novinarja, kamerman in fotograf spremljali dogodke v zvezi z burjo. V tem času so opravili 900km, bili neverjetno ne vsiljivi, prijazni in prekleto budni in to za 1:20 televizijke minute in časopisni članek. A smo ljudje res tako željni novic o katastrofah?
Na terenu je bilo še veliko drugih služb, ki so se trudili vrniti življenje v ustaljene, normalne tirnice ( elektro, komunala,......).
In kaj se mi je najbolj v sidralo v srce? To so klici starejših oseb. Njihov občutek nemoči in strah da so ostali sami. Pri vsem sem si zapomnila naslov neke starejše gospe, ki ji je burja odkrila streho. Včeraj sem šla mimo njene hiše in videla popravljeno streho. Streho so ji popravili pripadniki CZ. To je to! Še smo ljudje in predvsem nismo sami!

Lavinski tečaj 2/2010

Tradicionalno, Vršič. Letos je v dolini že pošteno dišalo po pomladi, ko nas je čakal še lavinski tečaj. Na travnikih so se razcvetele trobentice in v zraku je bil že tisti pravi vonj po sveži travi. Na Vršiču pa me je spet presenetila zima s svojim mrazom. Ne spomnim se kdaj me je nazadnje tako zeblo. Na sebi sem imela oblečenih 5-6 slojev oblačil. Groza! Verjetno je bilo premalo antifriza, no vsaj za mene. Skupina ki mi je bila dodeljena je bila na meji kičastega. Pridni vodniki, psi skoraj brez težav. Edino veter in sneži meteži so uničevali ves ta kič.
Car mi je hvaležen da je ostal doma. She je pa svoj prvi rojstni dan dočakala v delovnem vzdušju.
Popoldanska predavanja so bila zanimiva, večerni pevski zborček "krasen". Sobotni krst v znamenju Butalcev in soljenja mladih reševalskih glav.
Smučk pa verjetno letos še ne bom pospravila.

Slikal Jože

Splošno počutje - blodnja

Zgleda, da je spet tisti čas v letu, ko se počutim kronično utrujena. Totalno brez energije.
Ugotovila sem tudi, da se določenih stvari ne da popredalčkat in občutek mi je na momente še zelo všeč. Misli bežijo in jih ne morem zaključiti. Uživam in hkrati se mučim. Čudno slišat? Res je čudno. Mogoče se pa stvari samo spravljajo v ravnovesje in me nihanja nemogoče utrujajo. Odgovorov niti ne iščem. Se mi zdi da jih je nemogoče najti. Predvsem pa verjamem v to, da je to samo trenutno in da se bom kmalu vsemu skupaj smejala. In s smehom bodo tudi strahci izginili...

Lavinski tečaj 1/2010

Prvi letošnji resni odhod s psi je bil lavinski tečaj v Kasern. Decembra se mi še sanjalo ni, da bom konec tedna sodila mednarodne lavinske izpite. Dva tedna pred odhodom pa je prišla prošnja, če bi se lahko tečaja udeležila kot inštruktorica. Z veseljem. To veselje je malo uplahnilo, ko sem spoznala skupino in vse njene težave. Domišljija mi še kar deluje. Res sem bila prikrajšana za marsikatero uro spanja, na račun tuhtanja kako sploh naprej. Na koncu nam je uspelo. Vsem skupaj je s skupnimi močmi uspelo doseči nivo pričakovanega. Uf! Vsi so nasmejani in zadovoljni zapustili tečaj.

Delo je samo en del tečaja. Popoldne in zvečer pa je tudi čas za kakšno pohajkovanje in neumnost. Razvili smo med zvezno osvajanje, odkrili novo turno smučarsko smer, nekateri so kašljali in se zdravili z raznimi čarovniškimi pripravki, v glavnem smo se smejali in na svoj fuknjen reševalski način uživali.
Med zvezno dogajanje. Le kaj naj si človek misli, ko mu zvečer zablokirajo vstop v lastno sobo?

Kaj pa psi? Rasli so! V svojem egotu so bili z dneva v dan bolj močni in pogumni. Ponovno so odkrili skrivnosti in lepote snega in pomanjkljivosti lastnikov.
Jaz sem odkrila da znajo moji čevlji leteti, posebno takrat ko bi mogli počivati. In zopet sem odkrila kaj vse ti lahko ukrade spanec ;)

slike je prispevala Vera. Hvala!

Končno

... je prišlo tako težko dočakano 2010. In kaže se da bo res boljše od lanskega. Saj začetki so zelo zanimivi.
Vse se nekako poklaplja. Dobila sem potrebno brco, da sem začela razmišljat o novih stvareh. Kače so me razsvetlile s svojim pogumom. Pogovori z zelo zanimivo osebo so začeli prebujati že nekaj let potlačeno željo. Mogoče bom pa le zbrala pogum in se ponovno lotila stvari iz druge strani in bom nehala traumirati.
Seveda sem letos naredila tudi že neumnost. Opravičila itak ni. Mi pa v glavi stalno brenči del pesmi "Mi je žal"...

In zakaj, ne delaš sam po svoji glavi,
In postal bi svoj junak,
Ne pustil, da ga zavede.

Vsak bedak, ki uvaža tuje sanje,
Le dodaja na seznam,
Več in več, proti naravi.

Psi pa uživajo v končno dočakanih sončnih dnevih.