V zadnjem letu sem bila pogosto "gost" našega brniškega letališča. Na letališču se ti ponavadi vsaj eno uro prav nikamor ne mudi in prekleto dovolj časa imaš, da opazuješ ljudi. Ker me ne prijaznost pošteno moti, sem pod drobnogled vzela naše letališke delavce. V upanju, da so samo do mene zdolgočaseni in osorni.
Dekleta na check in okencu se držijo kot da bi več let jedle najbolj kisla jabolka. Ko jim postaviš kakšno za mene smiselno vprašanje, te pogleda kot da si največji butec na svetu. Nekaj ti zamomlja v obraz in njihov pogled je v trenutku preusmerjen drugam, najraje v klepet s sodelavko. Samo ne si jo drznit še kaj vprašati ali prositi. Pogledi ubijajo!
Svojevrsten fenomen so kontrolorji oseb in osebne prtljage. Veliko srečo imaš če ti je že v naprej znan postopek, če ne zopet izpadeš idiot. S sorovim obrazom in ostrim glasom te sprašujejo če imaš s seboj osebni računalnik in kaj za vraga čakaš da ga nisi še odprl. Najhuje pa je da čez brniško kontrolo prineseš vraga in pol in te potem na drugih letališčih ( povezovalni leti) gledajo kot da si padel z lune, ker imaš s seboj pol litra vode, švicarski nož, škarjice,.... Nato razmišljaš od kdaj se vse to valje že po nahrbtniku in kako to, da na Brniku tega niso opazili?!
Ker ti ostaja kar precej časa se sprehodiš po letališki trgovini. Bolje je da nič ne kupiš, ker s tem zmotiš prodajalko ki ravno bere žepno knjigo, ki jo je vzela iz prodajalne police. Žepne knjige v letališki ( brniški) prodajalni iz gledajo kot da bi jih krave prežvečile. Verjetno ker jih vsi delavci prej preberejo, preden jih položijo na prodajno polico?
In tako komaj čakam vstop na letalo. Še malo zamorjene kontrole in ponavadi prijeten nasmeh stevardese, ki ima neverjetno vrednost.
Ob vsem tem mi zmeraj brenči v glavi turistični slogan Slovenije: " Turizem smo ljudje!"
Kaj so s tem mislili?
Ni komentarjev:
Objavite komentar