Finska

IRO izpiti na Finskem so bila ponovljena želja, ki se je uresničila. Znova in znova me navdušujejo ljudje in narava na Finskem. Umirjenost, poštenost, nasmejanost in tisto zaupanje v ljudi, ki je pri nas že dolgo od tega nekam zbledelo.
Lani sem spoznala Helsinke in umirjenost velikega mesta. Zabava na prostem v stilu metalike in pitje kave v centru mesta, ki je tako tih, da se z lahkoto pogovarjaš s sosedom.
Letos malo severneje v Kuopio. Prijetno mestece, veliko jezer okoli in okoli, tako da skoraj deluje da si na otoku. Nekako zaporedje je jezero, gozd, jezero pa malo gozda pa ena hiša, pa jezero, gozd .... Umirjenost in zadovoljstvo ljudi. Res mi je všeč in lepo. Vse to ti nekako nariše nasmeh na lica, ki v vsej tej spokojnosti ne more izginiti.



Nameščeni smo bili v Spa hotelu, kjer je seveda bilo 100 savn. Poleg tega pa vsak večer ples ali koncerti, pa na karaoke ne smem pozabiti. Hiiihihihihih....
O tem se ne sme na glas govoriti pššššššššššššš.
Ljudje uživajo in jaz sem uživala z njimi.
Sojenje iskanja pogrešanih so mi popestrile borovnice, s katerimi sem se sladkala cel dan in posledica so bila vijolična ustnica. Kasneje sem ugotovila, zakaj so se mi vsi tako prijetno nasmihali.



Po končanih izpitih so nas povabili še na ogled mesta in na njihovo specialiteto Kalakuka, ki je meso, ribe zapečene v kruh. Zanimivega okusa in zelo okusno.
Let do Helsinkov je bil polen turbulenc in na trenutke sem resno mislila da bom na Finskem tudi ( prav zares) ostala.
Vsekakor pa moram prav vsem reči KIITOS in upam da se kmalu spet vidimo na Finskem!