1 leto

SOLZE

Vesela da so, pa čeprav me tiste samo-hodeče velikokrat spravijo v neprijetno situacijo. Te so ne obvladljive. Trudiš se in trudiš da bi jih zadržal, one pa z največjo plana hočejo na svetlo in to prav zanalašč. Ljudje te pol gledajo kot sedmo čudo in začnejo z najbolj nemogočimi vprašanji. Kot da bi jaz vedela zakaj hočejo ven? Vprašaj jih? Itak se bodo posušile preden ti bodo odgovorile. Take so, samo za zmedo!

Imam svojo teorijo zakaj hočejo ven. Ker je v tem trenutku količine vode v telesu preveč in se telo na vsak način hoče spraviti v ravnovesje, tako ali drugače.

Rešitev je verjetno več. Ena je da ne piješ, si presušen in se zaradi suše ne morejo pojaviti. Druga je da greš telovadit, švicat in gre ta odvečna voda iz telesa s potjo. Psihiatri pravijo temu, da se proizvaja hormon sreče. Hm, mogoče?

Tiste ta boleče solze so druga stvar. Te imajo nalogo da nam sperejo oči in pogled, da lahko jasnejše vidimo v svet. Nam razbistrijo sliko in nam razjasnijo barve do te mere, da tudi črna postane rahlo sijoča, taka žametna. Te so take, ta prave, zdravilne.

Solze sreče imajo bolj nalogo da razveselijo okolico in nas postavljajo na realna tla. Ko nehajo teč, evforija poneha in spet smo na realnih tleh.

Potem so še tiste, ki jih moj tata najbolj sovraži. Imenuje jih žensko orožje. Ha! Za te pa samo ženske vemo kako se jih uporablja in kdaj.

Zaključek: Hvala za solze! Zakon so!

Napetost

Zadnje dni sem kot tempirana bomba. Zdi se mi, da bom eksplodirala za vsako najmanjšo stvar na tem svetu. Moje eksplozivne reakcije se mi na momente zdijo smešno otročje, zato sem si naredila varovalko. Od novice do reakcije, imam pol urni dihalni odmor. Velikokrat ne pomaga, sem se pa počasi naučila, da se kasneje opravičim. Ne vem če je to opravičilo, ampak ta zapis pišem, da bi vsaj malo pomagalo.
Po mojem me s tira meče novo leto in tisto večno vprašanje Kakšno bo?, kot da si bom s tem kaj pripomogla?! In če me kaj razjezi je to da ob vsaki novici pomislim, da se bo sigurno nekaj sedaj porušilo, sesulo,.... Brez veze!
Dogajajo se mi tudi čudne reči. Za nedeljski odhod imam že vse spakirano. Vem da se marsikomu, zdi to ne mogoče, ampak se je zgodilo. Vsi ki me poznate, veste da ponavadi še na dan odhoda perem kakšno "ne pogrešljivo" cunjo in jo še med vožnjo malo sušim na ogrevanih avtomobilskih sedežih.
Mogoče pa novo leto prinaša spremembe in me to spravlja v to nemogočo napetost??!!

Rezultat tega leta

Borbeno leto je bilo. V velikem pričakovanju da pride, in še v večjem da gre. Leto polno odločitev, spoznanj, krutih resnic, ........ in hvala Vesolju tudi za lepa doživetja, ki so nekako krpala rane in dajala energijo.

Veliko je bilo takih žalostnih dogodkov, ki jih nikakor ne morem preboleti. Veliko je bilo veselih dogodkov, ki si jih ne želim nikoli pozabiti. Veliko je bilo polen, ki so se izkazale za zelo dobro stvar, pri tako mrzli zimi. Veliko je bilo nožev v hrbet, ki so pripomogli da so pljuča lažje zadihala.

Veliko vsega, tako slabega kot dobrega.

In kaj si želim za Leto 2011?! Ne pričakujem ga z nekim veseljem in pričakovanjem da bo boljše. Bo takšno kot bo! Edino kar si želim je, da mi ne bi zmanjkalo energije za vsako borbo posebej. Da bi bila kos tako prihajajočim žalostnim trenutkom in da bi znala še bolj uživati v veselih trenutkih. In to želim tudi vsem Vam!

Naj bo leto 2011 polno pozitivne energije, da bo vsaka naloga izpolnjena in vsaka težava premagana!

Kakšna škoda, še vedno toliko okusa pa tako malo časa

Vodnik + pes = celota

Načeloma je tako da če en odpove, odpove vse.

Po milijon treningih ki jih naredimo z našimi psi, lajanje, iskanje, poslušnost, lajanje pa usmerjanje, pa tristo malenkosti, največkrat pozabimo na faktor vodnik. In potem se zgodi, tista strašna preizkušnja, ki jo poimenujemo izpit. Pes zna vse. Vodljiv, da se ga usmerja kot da bi ga imel na daljincu. Najde pogrešano osebo se usede in laja skoncentrirano v pogrešanca do prihoda vodnika, nadaljuje šolsko lepo. In potem...... odpove vodnik. Pozabi na čas, se ušteje v dolžini prehojene poti in obtiči. Pes ga 100 % posluša in preišče nekajkrat levo in potem še desno stran in posluša. Vodnik pa obstane na točki in sodniku zazvoni ura. Čuden pogled in še zmeraj voljo do dela, še zmeraj dober okus in filing izpita, časa pa nič več. In nič. Konec, se vidimo naslednjič. Okus pa ostane, pa čeprav grenak in razočaran. Kuža je pa tako lepo delal........, vodnik pa ?