SOLZE

Vesela da so, pa čeprav me tiste samo-hodeče velikokrat spravijo v neprijetno situacijo. Te so ne obvladljive. Trudiš se in trudiš da bi jih zadržal, one pa z največjo plana hočejo na svetlo in to prav zanalašč. Ljudje te pol gledajo kot sedmo čudo in začnejo z najbolj nemogočimi vprašanji. Kot da bi jaz vedela zakaj hočejo ven? Vprašaj jih? Itak se bodo posušile preden ti bodo odgovorile. Take so, samo za zmedo!

Imam svojo teorijo zakaj hočejo ven. Ker je v tem trenutku količine vode v telesu preveč in se telo na vsak način hoče spraviti v ravnovesje, tako ali drugače.

Rešitev je verjetno več. Ena je da ne piješ, si presušen in se zaradi suše ne morejo pojaviti. Druga je da greš telovadit, švicat in gre ta odvečna voda iz telesa s potjo. Psihiatri pravijo temu, da se proizvaja hormon sreče. Hm, mogoče?

Tiste ta boleče solze so druga stvar. Te imajo nalogo da nam sperejo oči in pogled, da lahko jasnejše vidimo v svet. Nam razbistrijo sliko in nam razjasnijo barve do te mere, da tudi črna postane rahlo sijoča, taka žametna. Te so take, ta prave, zdravilne.

Solze sreče imajo bolj nalogo da razveselijo okolico in nas postavljajo na realna tla. Ko nehajo teč, evforija poneha in spet smo na realnih tleh.

Potem so še tiste, ki jih moj tata najbolj sovraži. Imenuje jih žensko orožje. Ha! Za te pa samo ženske vemo kako se jih uporablja in kdaj.

Zaključek: Hvala za solze! Zakon so!