Fly v 2011

Moja Zlata ribica! Vesel pes! Z veseljem hodi s tabo poleg, dela nekaj ampak vse skupaj je zelo kratkotrajno. Konecntracija za delo je minimalna. Edino na kar je lahko skoncentriran so žogice, ki so pa premočen motiv da bi jo lahko uporabil v šolanju, kajti ko vidi žogice gredo možgani ( še tisto malo) takoj na off.
V 2011 nama je uspelo opraviti predizpit in BBh. Z ničemer se nimam za pohvaliti. Pred predizpitom so me preganjale sanje da Fly ne bo lajal, ko najde pogrešanca. Iskanje je opravil odlično, čeprav ko sem ga spustila je vse skupaj izgledalo kot da ne bi vedel za kaj se gre. Lajež do mojega prihoda in ko sem ga odpoklicala je izgledalo kot da je to nekaj normalnega, vsakodnevnega. Intervali laježa so 1 do 2 in nekaj pauze. Za mi živce pojesti!
Za poslušnost se nisem sekirala, kar se je izkazalo za veliko napako. Bilo je grozljivo živahno. Poskočen Fly, ki je bil prepričan da sva na kakšnem sprehodu free style. Ko je pa zagledal mizice za deteširanje, ki so bile postavljene zraven ostalih ovir, se mu je še malo bolj utrgalo. Prejšne dni sva trenirala deteširanje in to je imel v spominu, tekanje na mize. Komaj sva se zmenila da to na predizpitu ne bova počela. V naslednjih dneh sem imela na treningih zopet konkreten problem ga prepričati, da more skakati na mize. Jej zlata ribica!
BBh sva opravljala v decembru. Po jesenski suši se je en teden pred izpitom pojavilo deževje. Ne vem zakaj Fly-u nisem pustola ime Finn ki popolnoma odgovarja njegovemu karakterju. Na mokro, blatno travo se ni in ni hotel usesti, še hoditi ni hotel po blatu. In tako sva vsak dan hodila na naš "Rock Otočec" poligon, da je vsaj hodil po njem in se po dolgem prepričanju usedel. Fin pes! In na izpitu se je vse skupaj pokazalo kot velik problem. Na odlaganju je obstal v luži ampak ne v prostoru ampak čudežno v vaji sedi (se dobro da sem vztrajno trenirala vajo sedi ). Vodljivost je bila solidna. Vajo sedi je naredil z težavo in vaje prostor seveda ni bilo. Moja zlata ribica! Zapomnil si je pač da se je potrebno v blatu usesti, prostor pa ni tako pomemben. Izpeljala sva!
Konec leta sva začela malo bolj resno hoditi na treninge in lajež se je popravil. Lajamo že z intervalom 6-7 laježev. Deteširanje je še zmeraj nek žur, bistvo ni razpoznavno. Koncentracija je malo boljša. Žogice pa priletijo le še ob velikih praznikih. Bomo videli kaj bova ustvarila v letošnjem letu?