Romunija- Tekmovalni del

Tokrat sva na tekmovanje prišla nekako brez občutkov in pričakovanj. Car s poškodovano in zašito nogo, jaz moralno čisto na tleh. Malo se mi je nasmehnilo srce, ob kataloški številki 28 in izžrebani 9. Je moj rojstni datum, le moja srečna številka. Pogled na razpored dela, je bil pa še toliko bolj ugoden. Naslednji dan sva imela iskanje ob 14-ih. Zavedam se da bo vroče, ampak vem da za Carja ne bo to prevelik problem. Naslednje jutro si grem ogledati ruševino ( kolikor se je le dalo) in si zamislim določeno taktiko. Pri tem upoštevam vse tiste napakice Carja in taktiziram da bi jih vsaj delno prikrila. Povijem poškodovano taco in točno ob 14- ih začneva. Nasmeh sodnika, zanimivi zvoki iz zvočnikov ( motenje) in start. V prvi minuti je Carko prevzel svojo taktiko in pokazal vsem tudi delček svojih muh, ob najdbi prvega markerja in točke so veselo odšle. Pošljem ga v hišo in ravno ko lahko pristopim do vrat se iz zvočnikov zasliši zvok rac in seveda je bilo potrebno pogledati kaj se zunaj dogaja. Zopet stopim na štartno pozicijo in v miru čakam, da se Car prepriča da zunaj ni rac. Časa je bilo še na pretek, večji problem je bila vročina ki je bolj ubijala mene kot Carja ( 31°, vlaga 95%). Zopet ga pošljem v hišo in kmalu zaslišim ne prepričljiv lajež. Pristopim do vrat in zagledam Carja kako se vzpenja da bi bolje lociral vonj. Po nekaj minutah le prijavim najdbo in ko stopim v prostor, Car preneha z nakazovanjem v višino se obrne za 180 stopinj in začne nakazovati in kopati v tla. Še en marker in sva zmagala. Vztrajam v hiši, saj je vročina zunaj prehuda in čez minuto zaslišim intenziven lajež. To je to. Pridem v drugi del hiše in na peči zagledam nasmejanega markerja. Bravo Car. Lepo si to speljal. Zaslužila sva si 165 točk in najboljše iskanje dneva. ( en dan sva pa le bila najboljša).
V petek zjutraj kraljevska disciplina - poslušnost. Ura je bila idealna. Vstanem ob 6-ih si vzamem dovolj časa, ker vem da me bodo zadnje minute požrle in greva. Car me veselo spremlja, navdušen nad tem da bova delala. Izžrebava vrstni red vaj in ko prideva na star se sodnik in pomožni sodnik ne moreta odločiti kaj sem izžrebala. Na štartni poziciji čakam 2 minuti. Živci delujejo. Končno se odločita in prva vaja prinos aporta. Takoj se mi maščuje to da nisem povila tace. Z aportom Car pri šepa k meni po treh tacah. Prebledim, pogledam če je kaj hujšega in nadaljujeva z delom. Še nekajkrat Car pošteno za šepa. Vseeno nabereva 39 točk.
Še ovire in vsega bo konec. V soboto začneva z ovirami ob 8.24 uri. Tokrat ne ponovim napake in povijem Carju taco. Suvereno delava, vse do tunela. V tunelu se Car z povojem zatakne in vaja opravljena z 0 točkami. Da mi je padla koncentracija ugotovim na deteširanju, ko moje usmerjenje pri zadnji mizici popolnoma odpove. še napaka pri prenosu in izkupiček 38 točk. Kvalifikacija je! Manjka pa občutek zadovoljstva!
Ob pijači začnem traumirat, da nisem od lani nič napredovala. No po nekaj urah razmisleka in hladnem tušu, ugotovim da sem popolna kokoš. Če ne bi nič napredovala, bi z vsemi poškodbami letos pošteno rila po tleh. Bravo Carko!
Vse skupaj naj bi se končalo na podelitvi, ki sva jo midva pričakala v veterinarski ambulanti. Celodnevno bruhanje Carja in skrb selektorja Markota naju je namesto na podelitev pripeljalo v Romunsko veterinarsko ambulanto. Velika profesionalnost veterinarja. Kompletni pregled psa in ultrazvok želodca ni prinesel končne diagnoze. Diagnozo smo postavili po Odisejadi in se imenuje - Kužni kašelj. Ali drugače povedano bruhalno- kužni kašelj.
Sedaj počivava doma zdraviva taco in kašelj in se crkljava.