Prvič sva se z reševalci srečala, kar na lavinskem tečaju na Vršiču, bolj natančno Koča na gozdu. Še danes 14 let po tistem se mi zdi ko pogledam Ajdovsko deklico, da se le ta smeji in nekje še vedno odmeva:" Groooom pridi." On na vrhu Vršiča, jaz pa še pri koči. Nisem bila jaz kriva, če so bili pa drugi psi (pardon psičke), veliko bolj zanimive kot jaz. In tako se je začelo.

Bilo je veliko vzponov in padcev. Za padce je bila kriva moja trma in jeza. Grom je znal vse to dobro prenašati in se mi po svoje uspešno upirati. Nekje po petih letih najinega sodelovanja sva se le ujela. Postal je res pravi GROM. Velikokrat pretepaški.
Zelo dober učitelj in predvsem je znal okolico opozoriti na nevarnost ki se imenuje moja tečnoba. Z obojestransko trmo sva le osvojila vse reševalske izpite.
Lani aprila se je poslovil od mene z vso svojo Gromostjo in kot pravi gospod. Jaz od njega v solzah in z veliko hvaležnostjo. A ne Gromči?
Ni komentarjev:
Objavite komentar