Ta moj blog, daje podobo kot da se mi prav nič v življenju ne dogaja več. Na srečo, je to daleč od resnice. In ne se bat, ne bom jamrala da nimam časa za pisat. Nekako se bojim kar koli napisati, sploh o psih.
Minilo je leto, od kar je šla mala She in meni se še zmeraj zarosijo oči, ko pomislim na njo. Malo sem se popravila in prenehala primerjati s Fly-em. Flayko raste v vseh pogledih, najbolj mu gre visoko dvigovanje noge. Uživa v lovljenju žogic, palčk, storžev, česarkoli kar vsaj približno leti ( škoda ker nimamo letečih markerjev).
Car uživa po svoje. Najsrečnejši pes mi je deloval na državnem prvenstvu, ker sva malo Muho pustila doma. Občudovanje vreden, predvsem ko ga pripeljem v razred in pade v vlogo učitelja. Prejšnji ponedeljek sva bila v zelo razigranem razredu in tako umirjenega Carja še nisem videla. S svojim obnašanjem je hotel popolnoma umiriti razred. Ne vem če mu je uspevalo, je bil pa še dva dni utrujen.
Jaz sem potujoča. Lavine v Italiji, pri nas, Nizozemska, Francija, Madžarska, Italija, Madžarska,Avstrija, pa kakšno sojenje pri nas... Vmes skakanje po bolnicah in žalost, skrbi, utrujenost in neprebavljiva nervoza. Je tudi smeh, ki pa ga je zaenkrat še premalo da bi me spravil v ravnovesje.
Bi bil pa že pošten čas, da se krivulja spreobrne.
