GROM,CAR in še kdo

Fly v 2011

2012-01-15T12:49:00.003+01:00

Moja Zlata ribica! Vesel pes! Z veseljem hodi s tabo poleg, dela nekaj ampak vse skupaj je zelo kratkotrajno. Konecntracija za delo je minimalna. Edino na kar je lahko skoncentriran so žogice, ki so pa premočen motiv da bi jo lahko uporabil v šolanju, kajti ko vidi žogice gredo možgani ( še tisto malo) takoj na off.
V 2011 nama je uspelo opraviti predizpit in BBh. Z ničemer se nimam za pohvaliti. Pred predizpitom so me preganjale sanje da Fly ne bo lajal, ko najde pogrešanca. Iskanje je opravil odlično, čeprav ko sem ga spustila je vse skupaj izgledalo kot da ne bi vedel za kaj se gre. Lajež do mojega prihoda in ko sem ga odpoklicala je izgledalo kot da je to nekaj normalnega, vsakodnevnega. Intervali laježa so 1 do 2 in nekaj pauze. Za mi živce pojesti!
Za poslušnost se nisem sekirala, kar se je izkazalo za veliko napako. Bilo je grozljivo živahno. Poskočen Fly, ki je bil prepričan da sva na kakšnem sprehodu free style. Ko je pa zagledal mizice za deteširanje, ki so bile postavljene zraven ostalih ovir, se mu je še malo bolj utrgalo. Prejšne dni sva trenirala deteširanje in to je imel v spominu, tekanje na mize. Komaj sva se zmenila da to na predizpitu ne bova počela. V naslednjih dneh sem imela na treningih zopet konkreten problem ga prepričati, da more skakati na mize. Jej zlata ribica!
BBh sva opravljala v decembru. Po jesenski suši se je en teden pred izpitom pojavilo deževje. Ne vem zakaj Fly-u nisem pustola ime Finn ki popolnoma odgovarja njegovemu karakterju. Na mokro, blatno travo se ni in ni hotel usesti, še hoditi ni hotel po blatu. In tako sva vsak dan hodila na naš "Rock Otočec" poligon, da je vsaj hodil po njem in se po dolgem prepričanju usedel. Fin pes! In na izpitu se je vse skupaj pokazalo kot velik problem. Na odlaganju je obstal v luži ampak ne v prostoru ampak čudežno v vaji sedi (se dobro da sem vztrajno trenirala vajo sedi ). Vodljivost je bila solidna. Vajo sedi je naredil z težavo in vaje prostor seveda ni bilo. Moja zlata ribica! Zapomnil si je pač da se je potrebno v blatu usesti, prostor pa ni tako pomemben. Izpeljala sva!
Konec leta sva začela malo bolj resno hoditi na treninge in lajež se je popravil. Lajamo že z intervalom 6-7 laježev. Deteširanje je še zmeraj nek žur, bistvo ni razpoznavno. Koncentracija je malo boljša. Žogice pa priletijo le še ob velikih praznikih. Bomo videli kaj bova ustvarila v letošnjem letu?

Car v 2011

2012-01-14T11:38:00.004+01:00

Čudno leto..........., ne bom jamrala in govorila kako ... je bilo, ker me daje vraževerje.
Kaj smo počeli?

CAR
Čudno leto..... Nič ni šlo po načrtu. Ponovitev erlihije, stalno vnetje ušes, alergija in povečana prostata..... Na kondiciji nisva in nisva mogla delati. Treningi so bili slabi, energije ni bilo.
Začela sva z državnim prvenstvom, kjer je na poslušnosti pokazal veselje do dela ( na momente še preveč). Iskanje je bila živa kaktastrofa, kar za Carja ni normalno. Razočaranje??? Ne vem, čudno je bilo. In po državnem je šlo samo še navzdol.
Čakala naju je ponovitev MRT-ja. Šok je bil da je prišlo do spremebe v MRT-ju in da se je za nas, ponavljače, iz novembra premaknilo na september. V avgustu ko je prišla informacija me je prav pošteno stisnilo. Car brez kondicije, jaz pa po naravi presrana. Začetek septembra v Budimpešto.
Car je itak CAR in je to izpeljal tako kot zna, jaz sem se pa tudi nekako zložila. In sva izpeljala.
Ampak težave se niso še nehale. Z alergijo je bilo zmeraj slabše in Carko se je vedno težje gibal. Še en obisk veterinarja in odločitev da Carja kastriramo. Jej, po kastraciji se je Car popolnoma pomladil. Neumnost za neumnostjo počne. Na iskanju je pravi poskočni mladenič. Poslušnost je pa kar preveč živahna. O tem da je postal smetar, uničevalec vsega kar mu pride pod zobe, ne bom niti omenjala. Pred parimi dnevi je pojedel tri v ovitku zaprte Fruta bele.
Če potegnem črto pod njegovo leto 2011. Veliko slabih dni, niti en opravljen izpit, pozitiven na MRT-ju, in poskočen mladenič konec leta. Slab začetek in dober konec leta 2011.

2011-12-31T15:58:00.002+01:00

Naj bo čim več prijetnih pripetljajov, ki vam bodo prinesli nasmeh, smeh, solze sreče, veselje,nepozabnost in čarobnost.

Vse najlepše v 2012!

,

Zblojena blodnja

2011-10-12T17:59:00.004+02:00

Ko se ti zdi da si šel 10 let nazaj, ko je vse kar primeš polom, ko nekdo drug živi tvoje sanje z istim imenom. Žalost, razočaranje, polna luna, nekaj v tri dni, nič ni povezano, kr neki.
Prava zblojena blodnja letošnjega leta.

In so in bodo....

Sestanek

2011-09-26T13:19:00.006+02:00

Po vseh teh "strašnih" sestankih v zadnjem času, me je prešinilo da je zame sestanek = izguba časa.
In zaradi tega so se pojavila vprašanja, čemu pol sploh ljudje sestankujemo. Nikogar nisem v zadnjem času slišala da ima preveč časa, kvečemu vsi jamramo da nam čas prekleto beži. Ampak vseeno smo zmožni na sestanku sedeti ure in mlatiti prazno slamo, poslušati žalitve in obtoževanja, obtoževati druge, blebetati in blebetati. Ko po napornem sedenju, ko dobivaš že platfus na riti, potegneš črto pod vsem dobiš rezultat ??????.
Nič ne bo drugače, nič se nismo zmenili, nič nismo rešili, smo pa ogromno govorili.
In pol brskaš po internetu kaj je točna definicija besede sestanek. Piše nekako takole: "Vnaprej načrtovano srečanje dveh ali več ljudi."
Pol smo bistvo definicije zadeli. Srečali smo se pa res, ker smo se že pred tednom dogovorili za sestanek. Važno da smo zadeli bistvo, vse ostalo se je pa v množici besed izgubilo.
Mogoče pa najdemo kdaj tudi dogovor?!?

Domine

2011-07-06T15:53:00.003+02:00

Sestavljaš se zabavaš, zlagaš, se koncentriraš, uporabiš energijo in en napačen gib vse poruši. Srečo imaš če si kaj slabo gradil, da se na tistem delu ustavi in se ne ruši naprej. Včasih se slabo narejeno pokaže kot zelo pozitivna stvar.
Grem gradit naprej...na novo, na boljše.

ODKLOPI: 10 krogov za 10 nasmehov

2011-05-26T00:01:00.000+02:00

ODKLOPI: 10 krogov za 10 nasmehov

Za sproti

2011-05-21T18:40:00.006+02:00

Ta moj blog, daje podobo kot da se mi prav nič v življenju ne dogaja več. Na srečo, je to daleč od resnice. In ne se bat, ne bom jamrala da nimam časa za pisat. Nekako se bojim kar koli napisati, sploh o psih.

Minilo je leto, od kar je šla mala She in meni se še zmeraj zarosijo oči, ko pomislim na njo. Malo sem se popravila in prenehala primerjati s Fly-em. Flayko raste v vseh pogledih, najbolj mu gre visoko dvigovanje noge. Uživa v lovljenju žogic, palčk, storžev, česarkoli kar vsaj približno leti ( škoda ker nimamo letečih markerjev).

Car uživa po svoje. Najsrečnejši pes mi je deloval na državnem prvenstvu, ker sva malo Muho pustila doma. Občudovanje vreden, predvsem ko ga pripeljem v razred in pade v vlogo učitelja. Prejšnji ponedeljek sva bila v zelo razigranem razredu in tako umirjenega Carja še nisem videla. S svojim obnašanjem je hotel popolnoma umiriti razred. Ne vem če mu je uspevalo, je bil pa še dva dni utrujen.

Jaz sem potujoča. Lavine v Italiji, pri nas, Nizozemska, Francija, Madžarska, Italija, Madžarska,Avstrija, pa kakšno sojenje pri nas... Vmes skakanje po bolnicah in žalost, skrbi, utrujenost in neprebavljiva nervoza. Je tudi smeh, ki pa ga je zaenkrat še premalo da bi me spravil v ravnovesje.

Bi bil pa že pošten čas, da se krivulja spreobrne.

1 leto

2011-03-06T20:48:00.005+01:00

SOLZE

2011-02-10T17:20:00.004+01:00

Vesela da so, pa čeprav me tiste samo-hodeče velikokrat spravijo v neprijetno situacijo. Te so ne obvladljive. Trudiš se in trudiš da bi jih zadržal, one pa z največjo plana hočejo na svetlo in to prav zanalašč. Ljudje te pol gledajo kot sedmo čudo in začnejo z najbolj nemogočimi vprašanji. Kot da bi jaz vedela zakaj hočejo ven? Vprašaj jih? Itak se bodo posušile preden ti bodo odgovorile. Take so, samo za zmedo!

Imam svojo teorijo zakaj hočejo ven. Ker je v tem trenutku količine vode v telesu preveč in se telo na vsak način hoče spraviti v ravnovesje, tako ali drugače.

Rešitev je verjetno več. Ena je da ne piješ, si presušen in se zaradi suše ne morejo pojaviti. Druga je da greš telovadit, švicat in gre ta odvečna voda iz telesa s potjo. Psihiatri pravijo temu, da se proizvaja hormon sreče. Hm, mogoče?

Tiste ta boleče solze so druga stvar. Te imajo nalogo da nam sperejo oči in pogled, da lahko jasnejše vidimo v svet. Nam razbistrijo sliko in nam razjasnijo barve do te mere, da tudi črna postane rahlo sijoča, taka žametna. Te so take, ta prave, zdravilne.

Solze sreče imajo bolj nalogo da razveselijo okolico in nas postavljajo na realna tla. Ko nehajo teč, evforija poneha in spet smo na realnih tleh.

Potem so še tiste, ki jih moj tata najbolj sovraži. Imenuje jih žensko orožje. Ha! Za te pa samo ženske vemo kako se jih uporablja in kdaj.

Zaključek: Hvala za solze! Zakon so!

Napetost

2011-01-11T22:23:00.002+01:00

Zadnje dni sem kot tempirana bomba. Zdi se mi, da bom eksplodirala za vsako najmanjšo stvar na tem svetu. Moje eksplozivne reakcije se mi na momente zdijo smešno otročje, zato sem si naredila varovalko. Od novice do reakcije, imam pol urni dihalni odmor. Velikokrat ne pomaga, sem se pa počasi naučila, da se kasneje opravičim. Ne vem če je to opravičilo, ampak ta zapis pišem, da bi vsaj malo pomagalo.
Po mojem me s tira meče novo leto in tisto večno vprašanje Kakšno bo?, kot da si bom s tem kaj pripomogla?! In če me kaj razjezi je to da ob vsaki novici pomislim, da se bo sigurno nekaj sedaj porušilo, sesulo,.... Brez veze!
Dogajajo se mi tudi čudne reči. Za nedeljski odhod imam že vse spakirano. Vem da se marsikomu, zdi to ne mogoče, ampak se je zgodilo. Vsi ki me poznate, veste da ponavadi še na dan odhoda perem kakšno "ne pogrešljivo" cunjo in jo še med vožnjo malo sušim na ogrevanih avtomobilskih sedežih.
Mogoče pa novo leto prinaša spremembe in me to spravlja v to nemogočo napetost??!!

Rezultat tega leta

2010-12-31T17:54:00.002+01:00

Borbeno leto je bilo. V velikem pričakovanju da pride, in še v večjem da gre. Leto polno odločitev, spoznanj, krutih resnic, ........ in hvala Vesolju tudi za lepa doživetja, ki so nekako krpala rane in dajala energijo.

Veliko je bilo takih žalostnih dogodkov, ki jih nikakor ne morem preboleti. Veliko je bilo veselih dogodkov, ki si jih ne želim nikoli pozabiti. Veliko je bilo polen, ki so se izkazale za zelo dobro stvar, pri tako mrzli zimi. Veliko je bilo nožev v hrbet, ki so pripomogli da so pljuča lažje zadihala.

Veliko vsega, tako slabega kot dobrega.

In kaj si želim za Leto 2011?! Ne pričakujem ga z nekim veseljem in pričakovanjem da bo boljše. Bo takšno kot bo! Edino kar si želim je, da mi ne bi zmanjkalo energije za vsako borbo posebej. Da bi bila kos tako prihajajočim žalostnim trenutkom in da bi znala še bolj uživati v veselih trenutkih. In to želim tudi vsem Vam!

Naj bo leto 2011 polno pozitivne energije, da bo vsaka naloga izpolnjena in vsaka težava premagana!

Kakšna škoda, še vedno toliko okusa pa tako malo časa

2010-12-20T14:38:00.000+01:00

Vodnik + pes = celota

Načeloma je tako da če en odpove, odpove vse.

Po milijon treningih ki jih naredimo z našimi psi, lajanje, iskanje, poslušnost, lajanje pa usmerjanje, pa tristo malenkosti, največkrat pozabimo na faktor vodnik. In potem se zgodi, tista strašna preizkušnja, ki jo poimenujemo izpit. Pes zna vse. Vodljiv, da se ga usmerja kot da bi ga imel na daljincu. Najde pogrešano osebo se usede in laja skoncentrirano v pogrešanca do prihoda vodnika, nadaljuje šolsko lepo. In potem...... odpove vodnik. Pozabi na čas, se ušteje v dolžini prehojene poti in obtiči. Pes ga 100 % posluša in preišče nekajkrat levo in potem še desno stran in posluša. Vodnik pa obstane na točki in sodniku zazvoni ura. Čuden pogled in še zmeraj voljo do dela, še zmeraj dober okus in filing izpita, časa pa nič več. In nič. Konec, se vidimo naslednjič. Okus pa ostane, pa čeprav grenak in razočaran. Kuža je pa tako lepo delal........, vodnik pa ?

Darila

2010-12-14T14:38:00.006+01:00

Zdi se mi da živim v nekem svojem svetu, kjer si sama določam praznične dni in s tem tudi dneve obdarovanja.

In s čim se obdarujem? Ponavadi je daleč od materialnih dobrin. Težko bi že to izvedla, ker mi je hoja po trgovinah in nakupovalnih središčih ena velika muka. Ponavadi je nujno zlo.

Največje darilo je lep dan. To je tisti dan ko se zjutraj zbudim z eno posebno energijo, ko pomislim da bi ta dan lahko premaknila gore, ko me čakajoče delo spravlja v dobro voljo in ne v nemogoč obup. Dan ki se zaključi s preganjanjem zveri in s prijetno utrjenostjo. Če je v takem dnevu še kje kakšno dobro kafe s prijetnim klepetom in ravno prav začinjenim bentanjem je še toliko lepše.

Pa je to pravo obdarovanje? Zame je!

Ampak ljudje velikokrat merimo darila z materialno vrednostjo. Darilo katero kupiš v trgovini, zaviješ v darilni paket in okrasiš z mašnico? A je to sploh darilo? Nekaj kar kupiš, zato ker moreš. Darilo ki prinese kratkoročni nasmeh na obraz. Darilo katerega boš pozabil v kratkem času. Darilo katero nima niti kančka truda in osebnosti, samo poteg s plastično kartico.

Pred leti mi je prijatelj rekel:" Kaj ti pomaga nov televizor, avto, hiša ko si srečen samo nekaj trenutkov, potem pa začneš gledati za boljšo, večjim, še razkošnejšim in v tistem trenutku postaneš spet nesrečen ker nimaš tega in zopet si v začaranem krogu materialnih želja."

A si vse to zasluži ime darilo?

Katera darila se jaz spominjam. Darila ki so povezana z materialnostjo in ne z lepim dnevom. Medvedka Pikija, ki mi ga je podarila sestra, miško ki je krasila mojo torto ob tretjem rojstnem dnevu, knjigo s katero sem morala ( zaradi popravnega izpita) preživeti celo poletje in še kakšno šolsko leto, koledar ki je bil narejen posebej za mene, dedka mraza ki me je presenetil z načinom kako je prišel ( daril se ne spominjam), plišasto igrače ki je podoba "nadimka", doma narejenimi piškoti. Ostala darila z neko strašno vrednostjo so nekje pozabljena. Morem prav pobrskati po spominu, da si jih še spomnim.

In ko gledam ljudi, ki si belijo glavo kaj bodo nekomu kupili, se vedno vprašam: Ali se bodo obdarjenci zapomnili to novo leto po tem darilu? Ali jih bo to darilo res osrečilo? Ali bo samo še en stvar več?"

En dober klepet, nasmeh, kava, sprehod, lovljenje snežink, piškot, prijetno družinsko kosilo, ....,......, to so darila! Darila z vrednostjo!

Moja Zlata ribica

2010-11-12T14:31:00.007+01:00

Jaz imam zlato ribico.
To ni čisto navadna zlata ribica! Ne živi v akvariju, ampak lepo v boksu ali pa se sprehaja po stanovanju. Moja zlata ribica je rumene barve, ima ušesa, 4 tačke in en strašno mahajoči rep. Najbolj na zlato ribico spominja v količini koncentracije, ki jo zmore. En velik pooooook in to je to. Seveda ima moja zlata ribica tudi ime ( več imen) in to je Kaličopko, uradno Finn, za lepe dneve Fly, pri iskanju pa je lepa Zlata ribica.
Simpatično - navihan, skakajoč in predvsem mahajoč z repom. Pravi repek!

Alternativa

2010-11-07T21:02:00.002+01:00

Ko vse drugo odpove ostane še

alternatíva -e ž (ȋ) položaj, ko se je treba odločiti med dvema možnostma, od katerih ena izključuje drugo

V sliki od MAJA do NOVEMBRA

2010-10-24T16:17:00.023+02:00

MAJ

Prišel je Kaličopko

Spet prekrasna Finska

JUNIJ svetovno prvenstvo, malo morja

JULIJ

Estonija, psi in borovnice.
Morje, gužva in plavanje

AVGUST

:)
Pasji treningi in pasje odločitve.

SEPTEMBER

Otvoritev prenovljenega poligona

" Dopust"
Brazilija

OKTOBER

Sladkanje

...in še veliko drugega..

Odločitve in spremembe

2010-08-17T22:30:00.003+02:00

Ponavadi se za nekaj odločiš ker hočeš nekaj spremeniti. In v kritičnih trenutkih, v času odločitev, se marsikaj pokaže. Pokažejo se prijetni in neprijetni obrazi. Vsako pričakovanje pač lahko prinese tudi razočaranje. Boli pa ko se o nečem motiš. Ne morem verjeti in ne morem se potolažita. Danes je pač bil dan za leden tuš.

Vse se vrti naprej. Sonce je za danes zašlo in jutri je nov dan.

Nenapisani dogodki

2010-08-07T20:18:00.005+02:00

Veliko jih je. Pisanje mi pa ne gre.

Kaličopkotu delam veliko krivico, ker vsak njegov korak primerjam z malo She. Tudi če se trudim, da bi jo počasi pozabila, jo vidim na vsakem koraku. Prav nadležna in zoprna sem.

Pesjanarji smo si dodobra opremili poligon in čaka nas velika otvoritev, do takrat pa še precej dela.

Odločitve in pričakovanja za jesen so velika. Nekje tiho so skrita, ker se bojim, da če jih povem naglas bodo čudežno izginila.

Samo življenje je borbeno, s kratkimi uživaškimi trenutki.

To je na kratko vse.

Iskanje odgovora?

2010-05-23T20:18:00.002+02:00

Iščem ga med oblaki. Odgovor na tisti večni Zakaj!

gremo naprej

2010-05-17T20:20:00.003+02:00

Mala She

2010-05-04T13:59:00.002+02:00

Včeraj zvečer je odšla. Hvala ti She, ker si mi s svojimi vragolijami popestrila to leto. Upam da bo Gromči poskrbel da ti ne bo dolgčas. Wou...

:)

2010-04-30T22:49:00.008+02:00

Spominčice .......

Ogenj ......

Prostor za nabiranje energije.....

Treningi

2010-04-14T22:49:00.006+02:00

Včasih se ljudem okoli mene (ki se ne ukvarjajo z reševalnimi psi) zdi da sem rahlo zmešana, ko ob pogledu na porušen objekt zavzdihnem, kot da sem videla nekaj najlepšega na svetu. V tistem trenutku že razmišljam kam in kako bi skrila markerja, da bi najboljše pripravili psa na različne situacije. Takoj zavrtim telefon in že težim če kdo koga pozna, ki bi vedel čigava je ta ruševina.

In pri tem ko je to pri nas ustaljena praksa, je v tujini drugače. V tujini so pravi centri s kupico umetnih ruševin, z neštetimi možnosti dobrega treninga. Pri nas imamo tako umetno ruševino na Igu, v izobraževalnem centru. Pravijo ji ruševinska vas, s petimi hiškami, ki se ni že 10 let nič spremenila. Oziroma se je spremenila, zmanjšali so jo.
Do tega vikenda se mi je ruševinski center v "Tritolu" v Avstriji zdel nekaj sanjskega za trening. Še zmeraj je luksus.
Ampak, to kar sem videla v Švici, to je pa res tisti vuuuuuuaaaauuu. Umetne ruševine, ki so kopija tipov ruševin, ki so se naj pogosteje pojavljale na območjih ki jih je prizadel potres.
In Švicarji nimajo samo enega takega centra, ampak dva, ki ju prenavljajo na vsake dve leti.
Več bodo povedale slike umetnih ruševin.
Pa še vprašanje na koncu. Zakaj so že Švicarji, tako dobri v iskanju iz pod ruševin ???

....in sva šla ...

2010-04-12T13:18:00.010+02:00

... jaz in moj troli, na sodniški vikend nekje med Ženevo in francosko mejo. Itak da ni bilo direktnega leta, tako da sta bila le dva malo daljša skoka. Več smo se vozili z avionom po tleh, kot po zraku. In seveda z menoj tudi moj troli. Ker je malo samosvoj in zmeraj malo caplja za mano, ga velikokrat nekako pokličem: " Dej pejdi že!" Ponavadi me nihče ne sliši, ampak tokrat je bila Katja ( in njen troli) zraven in me je imelo čudno pogledovala. Jaz pa sem si začela prepevati...in sva šla. Ker nas je bilo kar nekaj na ženevskem letališču in smo vsak leteli na svojo stran, je vsaka toliko časa nekdo šel, skupaj s svojim trolijem....in sta šla.... od Ženeve do doma.

http://www.youtube.com/watch?v=WlUQ80ipBH8
http://www.youtube.com/watch?v=n3yEmvzn9_0

Spomlad

2010-04-04T14:16:00.014+02:00

Letos je trmasto čudna. Spremlja jo:
- vsakodnevni dež
- zdrav duh - samota- svetloba - lučka
- cvetoči travnik - upanje

2010-03-20T17:57:00.007+01:00

Že cel teden v mislih pišem ta blog in ne najdem niti pravega naslova. Rada bi zapisala kaj o dogodkih povezanih z burjo, ki je divjala prejšnji teden na Goriškem. Pa ne o tem kaj vse je povzročila in podrla, ampak o ljudeh ki so jo spremljali in nekako koordiniral delo gasilcev in ostalih enot.
Center za obveščanje je prva zgodba. Usklajen, uigran team dveh oseb. Vmes sem jih zmotila samo jaz s svojim blebetanjem in spremljanjem celotnega dogajanja, s spoštovanjem v očeh. Vse pod nadzorom, umirjenost ki daje ljudem občutek varnosti in zaupanje, da v nesreči nisi sam. Pomanjkanje informacij, neprestano zvonjenje telefona in noč pusti na koncu delovnega dne in na začetku samega dne utrujenost in upravičen nervoz.
Zraven 112 deluje, zaradi izrednih razmer, občinski krizni štab CZ, ki pokriva dogodke na občinskem nivoju. Še ena oseba ki obvlada svojo nalogo. Prijazna beseda in zagotovilo da se bo vse uredilo je zlata vredno. Prav to je tisto kar ljudje v nesreči potrebujemo! Brez brezglavega bezlanja in s pametjo se reši vsak problem.
Gasilci, člani HRI, ostali prostovoljci na terenu so kot terenci na atomski pogon! Iskrica v očeh! Kljub burji, mrazu, nemogočimi pogoji se z veseljem odpravijo na teren in se vračajo nazaj v bazo po novo nalogo. Sliši se smeh in v glasu zadovoljstvo, da lahko pomagajo. Vse je popolno pod nadzorom. Po radijski postaji se samo še sliši: " Naloga opravljena, vračamo se v bazo." Nikakršnega nerganja, nezadovoljstva ali znakov utrujenosti. Predvsem pa visoka disciplina.
Ko po celi noči intervencij, eden od gasilcev izjavi da se bo za njih delo začelo šele ko se vse skupaj umiri, se krepko zamislim. Oni so prostovoljci in ljudje čakajo na njihovo pomoč in jo bodo tudi dočakali. Ne vem koliko polomljenega drevja so posekali in pospravili in koliko hiš so pomagali prekriti v tednu po burji. Ampak glede na to da jih kar naprej srečujem, so še vedno v prostovoljnih akcijah.
Tukaj so še novinarji. Celo popoldne, celo noč in celo dopoldne sta dva novinarja, kamerman in fotograf spremljali dogodke v zvezi z burjo. V tem času so opravili 900km, bili neverjetno ne vsiljivi, prijazni in prekleto budni in to za 1:20 televizijke minute in časopisni članek. A smo ljudje res tako željni novic o katastrofah?
Na terenu je bilo še veliko drugih služb, ki so se trudili vrniti življenje v ustaljene, normalne tirnice ( elektro, komunala,......).
In kaj se mi je najbolj v sidralo v srce? To so klici starejših oseb. Njihov občutek nemoči in strah da so ostali sami. Pri vsem sem si zapomnila naslov neke starejše gospe, ki ji je burja odkrila streho. Včeraj sem šla mimo njene hiše in videla popravljeno streho. Streho so ji popravili pripadniki CZ. To je to! Še smo ljudje in predvsem nismo sami!

Lavinski tečaj 2/2010

2010-03-16T13:50:00.003+01:00

Tradicionalno, Vršič. Letos je v dolini že pošteno dišalo po pomladi, ko nas je čakal še lavinski tečaj. Na travnikih so se razcvetele trobentice in v zraku je bil že tisti pravi vonj po sveži travi. Na Vršiču pa me je spet presenetila zima s svojim mrazom. Ne spomnim se kdaj me je nazadnje tako zeblo. Na sebi sem imela oblečenih 5-6 slojev oblačil. Groza! Verjetno je bilo premalo antifriza, no vsaj za mene. Skupina ki mi je bila dodeljena je bila na meji kičastega. Pridni vodniki, psi skoraj brez težav. Edino veter in sneži meteži so uničevali ves ta kič.
Car mi je hvaležen da je ostal doma. She je pa svoj prvi rojstni dan dočakala v delovnem vzdušju.
Popoldanska predavanja so bila zanimiva, večerni pevski zborček "krasen". Sobotni krst v znamenju Butalcev in soljenja mladih reševalskih glav.
Smučk pa verjetno letos še ne bom pospravila.

Slikal Jože

Splošno počutje - blodnja

2010-02-21T17:52:00.004+01:00

Zgleda, da je spet tisti čas v letu, ko se počutim kronično utrujena. Totalno brez energije.
Ugotovila sem tudi, da se določenih stvari ne da popredalčkat in občutek mi je na momente še zelo všeč. Misli bežijo in jih ne morem zaključiti. Uživam in hkrati se mučim. Čudno slišat? Res je čudno. Mogoče se pa stvari samo spravljajo v ravnovesje in me nihanja nemogoče utrujajo. Odgovorov niti ne iščem. Se mi zdi da jih je nemogoče najti. Predvsem pa verjamem v to, da je to samo trenutno in da se bom kmalu vsemu skupaj smejala. In s smehom bodo tudi strahci izginili...

Lavinski tečaj 1/2010

2010-02-15T14:36:00.007+01:00

Prvi letošnji resni odhod s psi je bil lavinski tečaj v Kasern. Decembra se mi še sanjalo ni, da bom konec tedna sodila mednarodne lavinske izpite. Dva tedna pred odhodom pa je prišla prošnja, če bi se lahko tečaja udeležila kot inštruktorica. Z veseljem. To veselje je malo uplahnilo, ko sem spoznala skupino in vse njene težave. Domišljija mi še kar deluje. Res sem bila prikrajšana za marsikatero uro spanja, na račun tuhtanja kako sploh naprej. Na koncu nam je uspelo. Vsem skupaj je s skupnimi močmi uspelo doseči nivo pričakovanega. Uf! Vsi so nasmejani in zadovoljni zapustili tečaj.

Delo je samo en del tečaja. Popoldne in zvečer pa je tudi čas za kakšno pohajkovanje in neumnost. Razvili smo med zvezno osvajanje, odkrili novo turno smučarsko smer, nekateri so kašljali in se zdravili z raznimi čarovniškimi pripravki, v glavnem smo se smejali in na svoj fuknjen reševalski način uživali.
Med zvezno dogajanje. Le kaj naj si človek misli, ko mu zvečer zablokirajo vstop v lastno sobo?

Kaj pa psi? Rasli so! V svojem egotu so bili z dneva v dan bolj močni in pogumni. Ponovno so odkrili skrivnosti in lepote snega in pomanjkljivosti lastnikov.
Jaz sem odkrila da znajo moji čevlji leteti, posebno takrat ko bi mogli počivati. In zopet sem odkrila kaj vse ti lahko ukrade spanec ;)

slike je prispevala Vera. Hvala!

Končno

2010-01-21T11:50:00.003+01:00

... je prišlo tako težko dočakano 2010. In kaže se da bo res boljše od lanskega. Saj začetki so zelo zanimivi.
Vse se nekako poklaplja. Dobila sem potrebno brco, da sem začela razmišljat o novih stvareh. Kače so me razsvetlile s svojim pogumom. Pogovori z zelo zanimivo osebo so začeli prebujati že nekaj let potlačeno željo. Mogoče bom pa le zbrala pogum in se ponovno lotila stvari iz druge strani in bom nehala traumirati.
Seveda sem letos naredila tudi že neumnost. Opravičila itak ni. Mi pa v glavi stalno brenči del pesmi "Mi je žal"...

In zakaj, ne delaš sam po svoji glavi,
In postal bi svoj junak,
Ne pustil, da ga zavede.

Vsak bedak, ki uvaža tuje sanje,
Le dodaja na seznam,
Več in več, proti naravi.

Psi pa uživajo v končno dočakanih sončnih dnevih.

Mala She

2009-11-18T23:48:00.005+01:00

Rojstni dan

2009-11-17T18:24:00.009+01:00

Letos so me pasje obveznosti odpeljala konec septembra na Nizozemsko. Tako sem svoj rojstni dan preživela v najboljši družbi na Dam square v občudovanju umetnikov, takšnih in drugačnih, v bežanju pred divjimi kolesarji in v uživanju v Van Gogh-ovih slikah.

http://www.youtube.com/watch?v=XemweIAvi8Q&feature=email

Martinov vikend

2009-11-17T17:56:00.004+01:00

Že nekako tradicionalno so na Martinov vikend v Gorici izpiti reševalnih psov- iskanje pogrešanih v naravi. Zadnje dve leti izpiti dobesedno potekajo cel vikend. Za naše društvo je le malo več dela, posebno ker vsi hočejo, da bi vse bilo več kot popolno. Merjena delovišča se lotimo z metrom, gps, merimo s koraki in označevanje more biti do pikice natančno. V kakšno natančnost bodo postavljene deteširne mizice, niti ne govorimo. Poligon je tako označen, da se potem še cel mesec vidi, kateri psi so opravljali izpit pri nas. Topli obrok more biti priskrbljen v takem številu, da če pride z vsakim kandidatom cela družina, le ta ne bo lačna. In v vsem tem vsak posebej uživa. Vzdušje je več kot dobro. Lepo je videti toliko nasmejanih in sproščenih obrazov in to kljub doseženim rezultatom.
Letošnji Martinov vikend ima pa za nas, prav posebno uspešno vrednost. V Gorici smo pridobili pet novih izpitov. IRP-R/1, IRP-R/2, 2x IRP-PO/1 in en pred izpit.
Pa se je le premaknilo naprej! :)

Finska

2009-10-02T15:50:00.009+02:00

IRO izpiti na Finskem so bila ponovljena želja, ki se je uresničila. Znova in znova me navdušujejo ljudje in narava na Finskem. Umirjenost, poštenost, nasmejanost in tisto zaupanje v ljudi, ki je pri nas že dolgo od tega nekam zbledelo.
Lani sem spoznala Helsinke in umirjenost velikega mesta. Zabava na prostem v stilu metalike in pitje kave v centru mesta, ki je tako tih, da se z lahkoto pogovarjaš s sosedom.
Letos malo severneje v Kuopio. Prijetno mestece, veliko jezer okoli in okoli, tako da skoraj deluje da si na otoku. Nekako zaporedje je jezero, gozd, jezero pa malo gozda pa ena hiša, pa jezero, gozd .... Umirjenost in zadovoljstvo ljudi. Res mi je všeč in lepo. Vse to ti nekako nariše nasmeh na lica, ki v vsej tej spokojnosti ne more izginiti.

Nameščeni smo bili v Spa hotelu, kjer je seveda bilo 100 savn. Poleg tega pa vsak večer ples ali koncerti, pa na karaoke ne smem pozabiti. Hiiihihihihih....
O tem se ne sme na glas govoriti pššššššššššššš.
Ljudje uživajo in jaz sem uživala z njimi.
Sojenje iskanja pogrešanih so mi popestrile borovnice, s katerimi sem se sladkala cel dan in posledica so bila vijolična ustnica. Kasneje sem ugotovila, zakaj so se mi vsi tako prijetno nasmihali.

Po končanih izpitih so nas povabili še na ogled mesta in na njihovo specialiteto Kalakuka, ki je meso, ribe zapečene v kruh. Zanimivega okusa in zelo okusno.
Let do Helsinkov je bil polen turbulenc in na trenutke sem resno mislila da bom na Finskem tudi ( prav zares) ostala.
Vsekakor pa moram prav vsem reči KIITOS in upam da se kmalu spet vidimo na Finskem!

Letališče

2009-10-02T14:35:00.004+02:00

V zadnjem letu sem bila pogosto "gost" našega brniškega letališča. Na letališču se ti ponavadi vsaj eno uro prav nikamor ne mudi in prekleto dovolj časa imaš, da opazuješ ljudi. Ker me ne prijaznost pošteno moti, sem pod drobnogled vzela naše letališke delavce. V upanju, da so samo do mene zdolgočaseni in osorni.
Dekleta na check in okencu se držijo kot da bi več let jedle najbolj kisla jabolka. Ko jim postaviš kakšno za mene smiselno vprašanje, te pogleda kot da si največji butec na svetu. Nekaj ti zamomlja v obraz in njihov pogled je v trenutku preusmerjen drugam, najraje v klepet s sodelavko. Samo ne si jo drznit še kaj vprašati ali prositi. Pogledi ubijajo!
Svojevrsten fenomen so kontrolorji oseb in osebne prtljage. Veliko srečo imaš če ti je že v naprej znan postopek, če ne zopet izpadeš idiot. S sorovim obrazom in ostrim glasom te sprašujejo če imaš s seboj osebni računalnik in kaj za vraga čakaš da ga nisi še odprl. Najhuje pa je da čez brniško kontrolo prineseš vraga in pol in te potem na drugih letališčih ( povezovalni leti) gledajo kot da si padel z lune, ker imaš s seboj pol litra vode, švicarski nož, škarjice,.... Nato razmišljaš od kdaj se vse to valje že po nahrbtniku in kako to, da na Brniku tega niso opazili?!
Ker ti ostaja kar precej časa se sprehodiš po letališki trgovini. Bolje je da nič ne kupiš, ker s tem zmotiš prodajalko ki ravno bere žepno knjigo, ki jo je vzela iz prodajalne police. Žepne knjige v letališki ( brniški) prodajalni iz gledajo kot da bi jih krave prežvečile. Verjetno ker jih vsi delavci prej preberejo, preden jih položijo na prodajno polico?
In tako komaj čakam vstop na letalo. Še malo zamorjene kontrole in ponavadi prijeten nasmeh stevardese, ki ima neverjetno vrednost.
Ob vsem tem mi zmeraj brenči v glavi turistični slogan Slovenije: " Turizem smo ljudje!"
Kaj so s tem mislili?

September

2009-09-20T13:53:00.002+02:00

Letošnji je naporno pohajaški. Objave sledijo po vrsti. Obljubim!
Pa konec leta se bliža in počasi res vse postaja svetlejše in uspešnejše.... Počasi gre krivulja na vzgor!

Pozdrav poletju

2009-09-02T12:38:00.005+02:00

Letni tabor je znak konca poletnega "lenarjenja" in prijetna dobrodošlica pestri reševalski jeseni.
Je pa tudi znak, da si morem utrgati kakšen teden, da grem na tisti pravi dopust. Prav veliko počitka sebi in mojim psom ( dvojine še zmeraj ne znam uporabljati), to poletje nisem privoščila. Mala She zahteva popolno pozornost, če ne je škoda ne popravljiva. Car je pač CAR in si ob ne delu privošči dobesedno vse.
Letošnje sestavljanje po svetovnem prvenstvu ni bilo samo zdravstveno, ampak se je tudi v moji glavi ker nekaj stvari korenito spremenilo.
Napake sem začela dojemati na drugačen način in se jih po novem veselim, ker so nov izziv in novo zadovoljstvo. Predvsem pa tisti ? in ta prinese dodatni ? in možgani tuhtajo in znanje se širi. Seveda vse skupaj prinese izčrpanost in tista maratonska spanje in glavoboli, ki pripomorejo da iskrica preskoči in ustvari novo idejo za reševanje problemov.
Letošnji konec poletja ima tudi drugačen pomen. Bližje smo zimi, koncu leta in še zmeraj verjamem v to " da po novem letu vse boljše bo"

Sestavljanje

2009-07-29T18:08:00.003+02:00

Car je na počitku in na rehabilitaciji tace in želodca. Nekako se ne sestaviva skupaj. Dobila sem namig naj sestavim prvo sebe, da bom lahko sestavila psa, da me le on rešuje mojih nevšečnosti in jih vleče na sebe. Sigurno je delček resnice na tem!?!
Verjetno bom postala vandrovček! V tem trenutku se mi to zdi najboljša rešitev......

Odisejada- Kako najti Slovenijo

2009-07-07T13:37:00.005+02:00

Pot iz Romunije je za našo ekipo, bila nekaj posebnega. Uspelo se nam je izogniti vsem velikim cestnim luknjam, ki smo jih srečevali, ko smo prihajali v Romunijo. Ampak tukaj imamo sedaj drugi rekord v 15-ih urah smo opravili 500km v pravo smer in 300km nazaj na vzhod. Samo ciganka ve, kje bi končali če ne bi bilo sončnega vzhoda in Urške, ki je ugotovila da vožnja proti vzhajajočem soncu pelje v napačno smer. Kaj se je dogajalo ne vem. Spomnim se samo tega, da so od mene zahtevali potni list, ker bomo ravnokar prišli na mejo in ko sem se čez nekaj ur zbudila meje še zmeraj nismo srečali. Polna luna v deželi Drakule ima pač svojo moč.
Kljub kislemu vonju ki smo ga oddajali, pošteni lakoti in naveličanosti vožnje, smo najdli tudi zabavo v vsem skupaj. Posebno se je med odmori spanja za zabavo potrudil Tomi, ki je naglas ustvarjal načrte za svoj seminar.
Sms-i so vztrajno prihajali z vprašanji, če smo že doma. Odisejada je trajala 30 ur. In ob sms ki sem ga poslala Y., da smo prispeli v Slovenijo sem nazaj dobila tale odgovor:"Congratulations you´ve reached SLO! Drive cerefully.

Romunija- Tekmovalni del

2009-07-07T09:50:00.011+02:00

Tokrat sva na tekmovanje prišla nekako brez občutkov in pričakovanj. Car s poškodovano in zašito nogo, jaz moralno čisto na tleh. Malo se mi je nasmehnilo srce, ob kataloški številki 28 in izžrebani 9. Je moj rojstni datum, le moja srečna številka. Pogled na razpored dela, je bil pa še toliko bolj ugoden. Naslednji dan sva imela iskanje ob 14-ih. Zavedam se da bo vroče, ampak vem da za Carja ne bo to prevelik problem. Naslednje jutro si grem ogledati ruševino ( kolikor se je le dalo) in si zamislim določeno taktiko. Pri tem upoštevam vse tiste napakice Carja in taktiziram da bi jih vsaj delno prikrila. Povijem poškodovano taco in točno ob 14- ih začneva. Nasmeh sodnika, zanimivi zvoki iz zvočnikov ( motenje) in start. V prvi minuti je Carko prevzel svojo taktiko in pokazal vsem tudi delček svojih muh, ob najdbi prvega markerja in točke so veselo odšle. Pošljem ga v hišo in ravno ko lahko pristopim do vrat se iz zvočnikov zasliši zvok rac in seveda je bilo potrebno pogledati kaj se zunaj dogaja. Zopet stopim na štartno pozicijo in v miru čakam, da se Car prepriča da zunaj ni rac. Časa je bilo še na pretek, večji problem je bila vročina ki je bolj ubijala mene kot Carja ( 31°, vlaga 95%). Zopet ga pošljem v hišo in kmalu zaslišim ne prepričljiv lajež. Pristopim do vrat in zagledam Carja kako se vzpenja da bi bolje lociral vonj. Po nekaj minutah le prijavim najdbo in ko stopim v prostor, Car preneha z nakazovanjem v višino se obrne za 180 stopinj in začne nakazovati in kopati v tla. Še en marker in sva zmagala. Vztrajam v hiši, saj je vročina zunaj prehuda in čez minuto zaslišim intenziven lajež. To je to. Pridem v drugi del hiše in na peči zagledam nasmejanega markerja. Bravo Car. Lepo si to speljal. Zaslužila sva si 165 točk in najboljše iskanje dneva. ( en dan sva pa le bila najboljša).
V petek zjutraj kraljevska disciplina - poslušnost. Ura je bila idealna. Vstanem ob 6-ih si vzamem dovolj časa, ker vem da me bodo zadnje minute požrle in greva. Car me veselo spremlja, navdušen nad tem da bova delala. Izžrebava vrstni red vaj in ko prideva na star se sodnik in pomožni sodnik ne moreta odločiti kaj sem izžrebala. Na štartni poziciji čakam 2 minuti. Živci delujejo. Končno se odločita in prva vaja prinos aporta. Takoj se mi maščuje to da nisem povila tace. Z aportom Car pri šepa k meni po treh tacah. Prebledim, pogledam če je kaj hujšega in nadaljujeva z delom. Še nekajkrat Car pošteno za šepa. Vseeno nabereva 39 točk.
Še ovire in vsega bo konec. V soboto začneva z ovirami ob 8.24 uri. Tokrat ne ponovim napake in povijem Carju taco. Suvereno delava, vse do tunela. V tunelu se Car z povojem zatakne in vaja opravljena z 0 točkami. Da mi je padla koncentracija ugotovim na deteširanju, ko moje usmerjenje pri zadnji mizici popolnoma odpove. še napaka pri prenosu in izkupiček 38 točk. Kvalifikacija je! Manjka pa občutek zadovoljstva!
Ob pijači začnem traumirat, da nisem od lani nič napredovala. No po nekaj urah razmisleka in hladnem tušu, ugotovim da sem popolna kokoš. Če ne bi nič napredovala, bi z vsemi poškodbami letos pošteno rila po tleh. Bravo Carko!
Vse skupaj naj bi se končalo na podelitvi, ki sva jo midva pričakala v veterinarski ambulanti. Celodnevno bruhanje Carja in skrb selektorja Markota naju je namesto na podelitev pripeljalo v Romunsko veterinarsko ambulanto. Velika profesionalnost veterinarja. Kompletni pregled psa in ultrazvok želodca ni prinesel končne diagnoze. Diagnozo smo postavili po Odisejadi in se imenuje - Kužni kašelj. Ali drugače povedano bruhalno- kužni kašelj.
Sedaj počivava doma zdraviva taco in kašelj in se crkljava.

Reševalni psi- Romunija

2009-07-02T16:26:00.003+02:00

Tole pišem direktno iz Romunije. Opisala bom našo pestro pot. Trajala je 23 ur. Do Romunije je bila pot povsem nekaj običajnega. Pestrost se je začela že pri prestopu meje. Kupovanje vinjete ( zakaj že?) in popizdevanje voznika avtobusa je bili samo uvod v Romunsko dogodivščino. Malo avtoceste, potem pa cestni rave parti. Luknja pri luknji, jame, strašni cestni prepadi in semaforji, tisti delovni. Garminka je pogumno napisala, da je naš prihod predviden ob 2-eh zjutraj. Šala mala!
Ob enajstih nas ustavijo policisti in nas hočejo prepričati da smo prevozili dvojno črto. Po borbi in malo igranja da jih ne razumemo, smo se zmenili za ceno 200 lei-ov ( 50 €), kar smo mi pridno preračunali v 10€. Ker je policist kar lepo govoril srbsko, se je sprenevedanje kmalu končalo. Po vprašanju kam smo namenjeni in našem odgovori da smo hoteli na kavo, nas je policist prijazno povabil da naj gremo za njim, da nas on pelje na dobro kavo. In smo šli! Po temnih ulicah. V kombiju se je razvila že prava panika. Zanimivo kako nam je strah spodbudil tisto najbolj temno domišljijo. Koga vse smo hoteli poklicati....., tudi dedi je bil vmes! Smo srečno prišli do črpalke in na kavo. Manjše neškodljive laži, da je G policaj so nas pripeljali do prijetnega klepeta. Pripomogli so cirkuški psi in zadnje kvizko vprašanje: " Koliko stane pištola v Sloveniji?" samo spogledali smo se, pobrali dokumente in iz 50€ smo prišli na ceno kazni ena kava.
Popestritev dolge ravne poti in velika dobava smeha.
v Craiovo smo prispeli ob 6-ih zjutraj. Garmin ne zna več računati. Verjetno ne vidi kako kvalitetna je cesta in da je potovalna hitrost max 30/uro. Dobra rešitev za umiritev hitrosti na naših cestah.

Pofočkana

2009-07-02T16:21:00.003+02:00

Zadeta? No, dobesedno sem bila zadeta pred leti in to z pravim metkom. V podrobnosti se ne bom spuščala, ker se enostavno nočem.
Drugače sem pa kar stalno malo zadeta. Zadnje čase malo manj intenzivno, ampak se prav tako pojavlja.

Zdravilni čvek

2009-06-28T01:09:00.004+02:00

Doživela sem ga danes. Trajal je približno pet ur in bil je poln vseh tistih stvari, ki sem jih nujno potrebovala. Nasmejano kačji! Hvala!!!! Kar pošteno je spihal oblake nad mano in pregnal tisti občutek...... In dočakala sem tisti SREČNO in tekmujte še za naju.
V družbi 20 tačk sem se odlično počutila. Škoda ker ne more vse to z nama, naslednji teden.....

Nočni zvoki

2009-06-08T14:08:00.004+02:00

Preveč spanja, lahko povzroči nekaj nočnih težav. Predvsem tistih, ki se imenujejo nespečnost. To je zame velika redkost, ampak se zgodi. Ker mi je bilo že prekleto dolgčas, sem začela poslušati nočno - jutranje zvoke.
Žabe so imel cel koncert, v ozadju pa je tiho šepetal rahel dež. Za trenutek je vse potihnilo (verjetno je bil odmor), nato so koncert prevzeli ptiči. V določenih delih se jim je sem pa tja pridružil žabji reg. Verjetno žabe niso mogle slediti petju ptic in so se vljudno odmaknile v tišino. Pesem ptic je bila vse glasnejša in delovalo je kot da hočejo s svojim petjem privabiti sonce na plan.
Res je sonce že pošteno pri kukalo v nov dan, kar je posledično pomenilo, da smo se tudi ljudje začeli prebujati. Vsak avtomobilski hrup je ugasnil petje ene ptice. Ob množičnem odhodu avtomobilov na službeno parkirišče so ptice končale svoj jutranji koncert. Žabe so pa le še dodale kašen rega, rega... in začel se je nov dan, nov zvok.

1 miljon vprašanj

2009-05-28T11:01:00.004+02:00

Ko mi gre vse narobe se zmeraj sprašujem:"Zakaj je to dobro?" Mogoče bom kdaj zvedela, zakaj po določenem trudu pride poškodba in ne moreš preveriti če si se dovolj trudil. Bi opravila test? Mogoče je pa poškodba prišla zaradi prevelikega strahu, da tega ne bom zmogla? Sem jo sama priklicala?
Kaj pa psička? Zakaj je ona dobila bule? So jo preveč slikali in je moja vraževernost prišla na plan?
Kaj sem pa tukaj narobe mislila?
Zakaj vse te preizkušnje? Ali morem postati še malo bolj trdna?
Mogoče je to kazen? Ali je to nekaj dobrega, kar me varuje pred slabšim? Čas da se malo umirim? Zakaj že?
Mogoče pa je čas še za kaj drugega...? Mogoče? Ali pa samo skok v kaj boljšega? Mogoče bodo pa določene stvari dobile svojo vrednost? Stvari, ki so mi bile do danes samoumevne.

Izpiti - Ukrajina

2009-05-27T15:37:00.007+02:00

Otvoritvena ceremonija z govorom, vojaško pleh muziko, vodniki pa so prikorakali na stadionu v taktu koračnice in komande polkovnika.

Navodila vodnikom, ki delajo v centru s psi o nevarnosti pasje sline. Velika nevarnost je sploh če te poliže pes po obrazu.

Na vsaki prireditvi je zagotovljena zdravstvena oskrba.

Ukrajina- Romny

2009-05-25T18:38:00.015+02:00

Včasih ne veš kaj te čaka. Čeprav sem bila delno pripravljena na malo drugačen svet, me je vse skupaj precej presenetilo.
Pasport kontrola in gužva in zmeda na prevzemu prtljage na letališču je bil samo uvod v vse skupaj.
Začelo se je s pretiranem moškim kavalirstvom. Sledilo je realno srečanje z revščino in ogromnimi standardnimi razlikami.
Romny kjer je bil naš končni cilj, je 250 km oddaljen od Kijeva, v smeri proti ruski meji. Ceste so ena sama velika jama in s tem vožnja prava poskakujoča muka.

Pogled v okolico me je iz minuto v minuto bolj žalostil.
V hotelu novo presenečenje, ker soba po mnenju organizatorja, ki sta jo dobila Andreas in Jaroslav ni bila dovolj dobra zame, sem jaz dobila pravi kraljevski apartma.
Ogled iskalnih področji in srečanje z vso organizacijsko strukturo je pokazalo še eno kavalirstvu v duhu vodke in z začetkom moškega teženja.
Ker se je moja pot začela ob petih zjutraj in na letalih prehranjevanje ni bog ve kaj, me je lakota že pošteno mučila. Odhod v restavracijo in spoznanje še z eno strani revščine. Velikost obrokov je bila v velikosti 1/4 naših. OK jutri je nov dan.
Zjutraj skok v trgovino. Trgovina polno naložena z osmimi izdelki in jaz sem prišla ven praznih rok.
Organizator postreže z jutranjo kavo in s sendviči. Prvi grižljaj zaustavi našo prebavo.
Začnemo z delom in s kasneje najpogostejšo besedo, ob srečanju z težavami in neorganiziranostjo " Nema problema".
Avstrijskemu kolegu se je že pošteno mešalo. V nedeljo pa je že z veseljem ponavlja Nema problema.
Odmor za kosilo in zopet srečanje z lakoto. Juha z koščkom krompirja in par koščki zelenjave in pusta ajdova kaša. Kruh je bil prijetna dobrodošlica. Vonj vodke in pijani moški so nas spremljali cel dan.
Zvečer ko sem se zaklenila v sobo sem si pošteno zaželela, da bi se zbudila v moji Sloveniji.
Sobota popoldne smo imeli nekaj časa da si ogledamo mestece malo bolj od blizu. V spominu je sivina in žalost ljudi. V okolici ogromno zapuščenih psov. Ljudje v vedru na ulici prodajajo krompir, sončnična semena in mleko.
Avtobusi in vozni park sta nekaj posebnega.

Policijski vozni park.

Andreas se ves čas sprašuje kako je lahko taka revščina pri vseh obdelanih poljih? Ne znamo mu razložiti sistema zadrug in kolhozov. Pač za njega še malo bolj drugačen svet, kot za mene.
V nedeljo pot domov in že v Kijevem pridemo v svet velikih razlik. Na eni strani luksuzni avtomobili, drugje sama lakota in vonj po vodki.
Saj vem da so razlike povsod, ampak tako hudo pa le upam da ni?!?
O psih in izpitih pa drugič.

Blatenje

2009-05-16T19:50:00.017+02:00

Ko imaš že vsega čez glavo, ti paše odklop. Čas je da izkoristim obljubljen ogled Predjame. Toliko časa že govorimo o tem, da bi bil čas. Zmenjeno! V petek ob 17-ih pred Predjamskim gradom.
Navodila so bila taka:" Vzemi čim slabši kombinezon, pa škornje al pa čevlje ki ti jih ni škoda, pa termo perilo, pa gate za preobleč in na brisačo ne pozabi." Prav! Nič nenavadnega. Pejmo!
Štirje jamarji in dve kači.
Veliko besed, ustrahovanj, zafrkancije in odločitev je zahodni rov.
Padec še preden sem stopila v jamo je bil povod za vso (pretirano) previdnost, ki se je na žalost kasneje izkazala, da ni tako nedolžna.
Blatne drsalnice, mrzla jamska kopel in predvsem BLATO je bil dober povod za smeh. Prva resna ovira je v moji glavi postavljala dvom o tem da bi šla naprej in padla je odločitev " Se ne čutim, grem nazaj!" To je seveda potegnilo za sabo pol ekipe. Drugi so nadaljevali. Mi pa ne da bi šli ven iz jame, smo z veseljem šli pogledati še vzhodni rov. Blatili smo se do kolen. Kmalu sem izgubila čevelj. Sledila je peščena plaža, ki je bila na žalost kar nasmetena ( smeti prihajajo z vodo iz zunanjega sveta) in nato plazenje čez ožje dele jame, plazenje čez kamenje vse do sifona. Našla sem celo tisto luknjo, v katero bi se včasih tako rada skrila za kakšen teden ali mesec.
Po isti poti nazaj in nasproti nam pride drugi (rahlo pomanjkljiv) del ekipe. Brez preizkusa orientacije v jami ni šlo.

David nas je slikal, za sliko pa je poskrbel Simon.

Res je, da sem se srečala z veliko lastnimi strahci. Kljub vsemu more biti blato smejalno - zdravilno. Nasmeha in zadovoljstva ni in ni zmanjkalo......,......

Ekipa

2009-05-13T17:32:00.004+02:00

Zgleda da je pred nami gora in ne prepad. Začeli smo se vzpenjati in z zahtevnim izzivom pokazali da smo ekipa in da zmoremo. Dobili smo nov zagon, novo potrditev da smo eno.
Baterije smo dokončno spraznili, da jih lahko znova popolnoma napolnimo za drugačne izzive. Izzive po imenu izpiti. V juniju je nov preizkus ?!

Še vedno so solisti. Ampak mislim, da me ne ganejo več tako. Bodo sami odsolirali.

Vnovič in zopet in znova

2009-05-13T17:21:00.004+02:00

Včeraj sem dobila vprašanje: " Kdaj boš kaj napisala na blog?" Verjetno takrat ko se mi bodo misli uredili.
Nekako sem razočarana sama s seboj. Nisem izpeljala do konca tako kot bi mogla. Prehitro sem dala možganom in telesu znak da je konec in da je čas za počitek. To bi lahko popravila. In nekoč tudi bom. Še zmeraj se držim besed ki jih je napisal Tone Pavček :

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

In poskusila bom znova, da bom prišla do pravega kova....,....

Tara in Mateja

2009-05-11T13:06:00.002+02:00

Trma, prilagodljivost, sikanje, renčanje in kar je najvažnejše VZTRAJNOST. Obe sta take. REŠEVALKE z vsem srcem!
Njuno delo spremljam od vsega začetka in če bi vsi bili tako vztrajni, bi lahko premikali gore.
Vsakemu ki začne obupavati nad morebitnim neuspehom, povem zgodbico o Tari in Mateji in vsi dobijo nov zagon za delo.
Včeraj je Tara zaključila tekmovalno sezono. Capa bo vse skupaj nadaljevala!

Še nekdo

2009-05-02T21:29:00.004+02:00

She!
Prišla je točno leto dni po tistem ko je Grom odšel. Mogoče bo pa imela delček njegove veličine?
Včeraj se je Grega trudil da bi jo ujel v fotografski objektiv.

Prijatelja

2009-04-29T08:09:00.007+02:00

Tokrat sva ga našla v Žatcu- Češka. Prijatelj po velikosti in profesiji. Imena si sicer nisva zapomnila ( nekaj na B). Prihaja pa iz Madžarske.

Fotografijo je šklocnila Jasna. Hvala! Meni je pa kar malo odleglo, ko sem spoznala še eno labradorsko kamelo.

Priprave

2009-04-08T20:16:00.005+02:00

Vedno se sprašujem, zakaj se v določenem trenutku odločim, da si nakopam še malo več vsega na glavo. Verjetno zaradi tistega zmagoslavnega občutka na koncu, da nam je zopet nekaj uspelo.
Upam, da bo tudi tokrat tako.
V tem trenutku težavicam ni videti konca.

M"c

2009-04-06T13:24:00.002+02:00

Ni, ga več. Danes zjutraj je šel na drugi svet........... .

Razlaga

2009-03-20T12:40:00.009+01:00

KAČE!
To pač moram napisati, da bodo začeli razumeti kaj pomeni biti kača. To definitivno ni nič slabega. To je ženska svojim trdnim razmišljanjem, ki se redno brije po jeziku, se vedno nekako splazi iz problemov, ima mrzle roke in noge in se najraje greje v kakšen toplem objemu. Velikokrat zna poiskati vir energije v stvareh, ki se ostalim zdijo brez pomenske. Njihovo sikanje je v prvem trenutku boleče, kasneje marsikdo ugotovi, da ima sik pomemben pozitiven pomen.Svoboda in uveljavljanje samovolje ji veliko pomeni. Golazen in mrčes ji ne pride do živega ( ta jo ponavadi kritizira). Levi se ko doseže svoj zastavljeni cilj, saj ji takrat koža postane premajhna za nove, višje cilje. Dosežki ji dajajo mladostni videz. Zelo pomembno je da ima svoj koš v katerem se počuti prijetno in varno. Če jo znaš pravilno udomačiti, nikoli ne postane udav.
Udav zna stisniti svojega partnerja tako, da mu onemogoči svobodno dihanje. Ponavadi teži po telefonu in še kje drugje, stiska in stiska, dokler ne doseže svojega cilja. Ta cilj ponavadi pripelje v nezadovoljstvo in kasneje v propad.

Pozdrav zimi

2009-03-16T14:00:00.011+01:00

V nedeljo zjutraj sem sprejela odločitev, da je pancarjev za to leto več kot dovolj. Konec, prišla je pomlad in zimska oprema mora iti na zaslužen počitek.
Snega je res še za nekaj mesecev, ampak jaz ga imam za letos dovolj. Se bom kar na svojem koncu držala in uživala v pomladi.
Lavinski tečaj na Vršiču je zame, tisti zadnji zimski užitek. Zaključek zime s prijetnim druženjem. Z nami uživajo naši psi, ki si domišljajo, da smo prav na koncu še nekoga le pustili na plazišču. Ker se psi in njihovi smrčki ne motijo, je treba to resno preveriti.

Res smo nekaj pustili. To je tisti občutek utrujenosti in zadovoljstva, delček spomina, ki ga bomo vsa naslednja leta obujali in nam bo znova in znova prinesel nasmešek na obraz.

Fizika

2009-03-09T12:01:00.013+01:00

...moj večni problem. Nagaja mi predvsem zato, ker mi ne dovoljuje da bi bila na dveh, včasih tudi treh krajih hkrati. Temu sledijo vse možne kombinacije in načrti kje in kdaj sem bom v točno določenem času nahajala. V minuto imam izračunan čas prihoda in odhoda in tisto mojo polurno rezervo, ki si jo moram obvezno vzeti, kajti moje zamujanje meji že na neko vrsto bolezni.
Ta vikend se je začel s petkom in kombinacijo prikazne vaje in letalskega odhoda. Prijeten prikaz, ki me je prikrajšal še za ene hlače. (Kriva je moja lenoba, ker se mi ni zdelo da bi oblekla kombinezon. ) Hiter prikaz našega dela, malo samohvale (upravičene), za kratek čas prijetno druženje in odhod, da ne zamudim prihoda na letališče. Še prej registracija pri ZM in že sedim na letalu za Zürich. Nekateri istočasno hitijo v Gotenico. (Te kombinacije mi ni uspelo uskladiti). Na letališču pri prevzemu avtomobila, zopet Jugoslovansko presenečenje in posledica je za dve številki večji avto.
200 km vožnje hitro mine, saj je na sopotnikovem sedežu sedela Katja.
Cilj -Murten, prijetno švicarsko mestece na meji med nemškim in francoskim delom Švice. Opozorilo lastnice hotela, da imajo v tem času karneval in da bo v petek malo glasnejša muzika je bilo upravičeno. Na hodniku, pred sobami, je 30 navdušenih bobnarjev in trobentačev veselo igralo in to vso zvrst glasbe, tudi Metalico.
Naslednje jutro so se le začeli sodniški dnevi, razlog zaradi katerega sem odletela v Švico. Pozdravimo vse po vrsti in pričnemo z resnejšim delom. Zame je bilo zelo zanimivo, tako in drugače. Nakazovanje s prinosilom je imelo prav posebno težo, predvsem ker sem videla da tudi ostalim ni vse jasno, tako kot meni ne. Še vedno ta pasji sodniški svet ne razumem. Ob določenem času se mi zazdi,da jih gledam iz nekega drugega planeta. Karneval je potekal tako ali drugače.
Ob koncu sodniških dnevov še pometanje predavalnice. (Kazen za klepet mora biti). Obvezen nakup čokolad in let domov.
Sem se pa 100% odločila, da voznik taxija ni delo zame.
In vem, da bom imela z Fiziko še kar naprej probleme. Začnejo se že v četrtek.

Smisel življenja...

2009-03-04T15:49:00.012+01:00

...je imeti se lepo.
Predstavitev za ministrico. Gledam poziv in že računam, kaj vse bom v tem dnevu naredila in kam vse bom še šla. Kaj se bo dogajalo na predstavitvi, me že dolgo ne sekira več. Vem, da moram vzeti vso potrebno opremo in seveda Carja in to je to. Nekaj običajnih jutranjih težav. Prepričam Grozdana, da me na avtocesti počaka, da v družbi spijem kavo. Prispeva na Roje in v zraku začutim pozitivno vzdušje. Med potjo mi Zelena mamba razlaga da bodo vsi sestavi CZ-ja imeli svojo predstavitev. Sploh ne dojamem kaj to pomeni. Prispemo na Ig in glej jih! Res so vsi tukaj. V trenutku so bili podani vsi pogoji, da se bomo imeli lepo in da ne more nič pokvariti današnjega dne. Prvo pozdravit jamarje, ki jih nisem že lep čas videla, tako vse na kupu. Pogledam mambo in že vem da so tudi potapljači v bližini. Nekaj znanih gasilcev, gorskih reševalcev in seveda zelo pomemben člen kuhinja.
Na srečo ministrica zamuja in mi imamo še več časa da poklepetamo in se pošteno nasmejimo. Resnost nastopi v trenutku, ko more vsak predstaviti svoje delo.
Že sledi debata, kako bo potekala pot domov. No, mogoče se ustavimo še na eni pijači!?
Prilagodim urnik in že sedimo v Postojni na pijači. Veliko smeha, zgodbic in zafrkancije.
Šele takrat sem ugotovila, kako zelo sem jih pogrešala.
Nasmejana, sproščena druščina ljudi. Lepo je bilo!
( ZM in ČM se je verjetno pošteno hlipalo?)

Kje se skriva...

2009-02-27T15:47:00.006+01:00

Ne morem več! V zadnjem času moja najpogosteje izrečena beseda na društvu. In nekako me nihče ne razume. Moje baterije so prazne in nikakor se ne morejo ponovno napolniti. Ni povratne energije. Zaradi določenih dejanj in ljudi se je vse skupaj začelo. Sledila je seveda slaba volja in tista moja tako znana tečnoba. Kljub obljubam in pogovorom( bolj so bili podobni monologu), se ni nič bistvenega spremenilo.
Nato sledi tisti občutek, da niso vsi krivi. Ampak mi smo skupina in tako moremo delovati. Velikokrat ne gre, saj tako pravijo. Jaz še vedno živim v nekem svetu, v katerem verjamem, da se to da. Zakaj je to tako težko? Najhuje pa je, da se reševanja vsega skupaj lotijo ljudje, ki za vso zmedo niso nič krivi.
Seveda iščeš največ krivde v sebi. Jaz sem vodja, jaz ne znam voditi ljudi in jih motivirati. Tudi od drugih slišiš podobne komentarja. Na žalost ne morem več in pomoči nikakor ne najdem. Nekje se ti zdi, da korakaš na mestu ali še bolje korakaš vzvratno v prepad.
Vseeno se ( hvala vesolju) vedno pojavi sonček in to so tisti trije tečajniki v osnovnem šolanju. Zopet skupinica ljudi, ki enkratno funkcionira. Skupina, ki sama sebi daje energijo za svoj uspeh. Ko pogledaš njihovo zagnanost in voljo do dela, napredek pri njih in pri psih, se vedno vprašam: " Sem jih jaz vsaj delno pripravila do tega? Taka zagnanost sem nekoč poznala tudi v naši skupini! Le kje se skriva? Bo prišla nazaj? Ali bo sledil propad? "
Veliko vprašanj. Odgovore in razloge čemu tako, bo prinesel pa samo čas.

Teden

2009-02-16T14:27:00.020+01:00

Sobota, 7.februar 2009. Zjutraj se odpravim v Koper na Primorsko vajo. Od doma za popotnico dobim opazko, da se je začelo novo reševalsko leto. To pomeni,da je moj naslednji fraj vikend, tam nekje konec decembra. In res ni daleč od resnice.
Primorska vaja se je začela na vsem znanem mestu, na kraškem robu, nekje med Kozino in Črnim kalom. Lepo je bilo pogledati na zbrano druščino. Vreme je bilo tipično reševalsko ( dež, veter, mraz). Takoj ko se je začel prehranjevalni del, se je pokazalo sonce. Lep popoldanski trening. Še boljša večerja HVALA. In potem pot domov z postankom v Selu, kjer smo nazdravili okroglemu Davidu.
Nedelja, 8.februar do četrtka, 12.februarja 2009. S težavo vstanem, pakiram vse možne zimske potrebščine. Napišem še par mailov in se odpravim v Kaseren- Italija, no raje južna Tirolska, da mi kdo ne bo zameril. Lavinski tečaj, v organizaciji Rettungshundestaffel Bruneck. Za 268km vožnje potrebujem štiri ure. Obožujem zimsko naravo in se čudim količini snega. Za spremembo sem v skupini ki jo vodi Italijan. Mislim, da mi več ni potrebno napisati. Vreme nas je štiri dni obdarjevalo s snegom in vetrom. Še danes me zebe. V četrtek se odpravim domov. Ostali so opravljali še izpite. Pot domov je bila polna snežnih presenečenj.
Petek, 13.februar 2009. Moja prva uradna vaja z HRI-jem. Utrujena, brez moči in s strahom se odpravim na vajo. Nikoli nisem oboževala zgodnjih jutranjih ur. Začetek vaje 6.30. Izdelava sidrišč, varovališč in vrvne ograje v zimskih razmerah. Vajo sem preživela, se veliko naučila in komaj pripeljala do doma. ( bom o tem bolj obsežno kaj napisala). Ampak jutri je nova borba
Sobota, 14. februar 2009. Prva letošnja kvalifikacija za svetovno prvenstvo. Spet v Koper. Jutro začnem z veliko slabe volje. Čakamo "gozdarje" da končajo z iskanjem. Odpravimo se na "ruševino". Iskanje še za nas "zidarje". V Koper na poligon. Sledi pizza in nato kraljevska disciplina - poslušnost in ovire. Mislim da je čas da začnemo delati.
Nedelja,15.februar 2009. Začetek pasje šole v kinološkem društvu. Z veliko muko se odpravim na domač poligon. Od daleč opazujem nove tečajnike in navdušene inštruktorice in kar vidim težave, ki vsemu temu sledijo. Z pogovorom poskušam rešiti probleme, ki se kar kopičijo in zopet sem neuspešna. Še zmeraj vso vsi mnenja da pretiravam.
Za zaključek malo daljšega tedna, zapiska pozivnik. Nesreča tekača. Zopet začutim adrenalin in tisti občutek ki se je zadnja leta nekam skril. Ko pridrvimo na kraj dogodka je ponesrečenec že v reševalnem vozilu. Zadovoljni, da je vse z njim vse o.k. se odpravimo še na čaj in domov.

Konec tedna!

Povabilo presenečenja

2009-02-05T21:30:00.008+01:00

Mislim, da je minilo že tri leta odkar sem prvič v osnovni šoli izvajala učno uro s Carjem. Povabila in prošnje za obisk sem dobivala iz vseh okoliških šol ( tudi zamejstva). Iz moje domače šole pa ne duha ne sluha. Ob vsaki priliki sem omenjala, da izvajam tudi učno uro in nikakor na domačih tleh nisem izzvala zanimanja. Pred enim mesecem pa se je zgodilo. Poklicala me je učiteljica iz naše šole. V vsem svojem začudenju sem zamenjala datum prvega informacijskega pogovora (ponavadi ga nimam, ampak sedaj...).
Carja sem skopala, kljub slabemu in mrzlemu vremenu, da bo le lep in dišeč prišel v šolo. Z nekim strahom sem se odpravila izvajati učno uro. Mislim, da tako zmedena nisem bila niti prvič ko sem jo izvajala. Učna ura v našem kraju. Ravnateljica je dovolila psa v razred. Kakšen napredek. Pes v šolskem razredu!

Danes ko vse to razmišljam, se mi vse skupaj zdi kot "Misija nemogoče". Ali je to res slovensko razmišljanje, ki mi ga je nekoč razlagal prodajalec enih od prodajanih verig čistil? Njegove besede so zvenele nekako tako: " Sosedi ne ponujajte ničesar. Kajti če boste začeli pri nje, vas prvo ne bo sprejela, nato vas bo še očrnila pred vsemi in prav nikoli ne boste prišli v njeno hišo. Povabite vse ostale, naj soseda gleda in posluša, kaj vsi ostali pravijo o vas. Nato vas bo z največjim navdušenjem povabila. In se hvalila s tem da ste njena soseda. "
Nikoli si nisem mislila da te besede tako ali drugače držijo. Zadnjo potrditev svojega dela dobiš v domačem kraju. Je to mogoče nevoščljivost, ali samo ne cenjenje tistega kar ti je blizu...

Zimski oddih

2009-02-01T19:08:00.009+01:00

Ponavadi mu rečemo smučanje. Pa je res smučanje tisto zaradi katerega se vsako leto za nekaj dni skoraj da z vso zimsko robo odselim v kraje, ki so obdarjeni s smučišči? Zame je to odklop, kjer pozabim vklopiti mobitel, spim dvakrat več kot doma in vmes se vozim gor z žičnico in počasi smučam dol, berem knjige in ugotavljam kakšno je moje znanje v igrah s kartami. Seveda je (no vsaj pri nas) zelo velik dogodek prehranjevanje. Že od jutra, ko se spravim na smuči in se dolgočasim pri vožnji z žičnico, razmišljam kje in kaj bom jedla. Ko po dolgih pogovorih pade odločitev se temu prilagodi cel plan in načrt smučanja.
Tukaj dol, da potem pridemo na drugo stran, potem po povezovalni progi do druge sedežnice, ki nas potem pripelje do gondole, in nato se spustimo na drugo stran, kjer je malo pod vrhom hiška, kjer pripravljajo tako in drugačno okusno hrano. In tako mine pol dneva, da pridemo do hrane in pol dneva da lovimo zadnje minute obratovanja žičnice, da pridemo nato nazaj na cilj/start. Vsi utrujeni od celodnevnega smučanja, z polnimi želodčki nasmejanih obrazov, se veselimo še enega dne, ko smo imeli srečo, da smo zopet izbrali dobro destinacijo za odlično kosilo. In kaj je potem smučanje? Ena od možnosti transporta, ki nas pripelje do zaželenega kosila?

Čudež ?

2009-02-01T18:25:00.007+01:00

Vedno bolj verjamem v preživetvene čudeže, ki se pojavljajo pri ljudeh in živalih.
Mačka, ki je k nam prišla, ko jo je nekdo zavrgel v prvi snežni noči nekje na Zaplani, je v svojem mladem mačjem življenju izgubila že kar nekaj svojih čudežnih sedem življenj. Če pogledam drugače, je imela že nekajkrat srečo v svojem življenju. Prva sreča je to, da jo je v tisti noči našla Sara. Ker se njena štironožca nista strinjala z novim družinskim članom je muca priromala k nam. Muca, ki je pri svojem prvem gonjenju pokazala da je veliko starejša, kot je kazala njena telesna velikost. Takoj po tem je sledila tako imenovana rutinska operacija- sterilizacija. In nekaj ur po sterilizaciji izguba še enega življenja. Močna krvavitev, ki je ni bilo moč vstaviti. Krik in jok v hiši, občutek krivde in prepričanje da muca ne more preživeti ob taki izgubi krvi. Oskrba muce v moči svojega znanja, prebita noč in jutranji čudež.

Muca je vse to preživela.
Zjutraj me je samozavestno gledala svojimi velikimi očmi in zdelo se mi je kot da mi govori:" Kako si lahko dvomila, da ne morem tega preživeti? Saj jaz sem vendar Mici!"